Identiteta ni dediščina, temveč nakupovalni voziček

Ker sodobna besedila v gledališču še nimajo potrjenega ključa, po katerem delujejo, je na današnji tiskovni konferenci režiserka Ivana Djilas citirala Silvo Čušin; ukvarjanje s sodobnimi besedili je namreč danes pogosto podobno grizenju betona in tudi delo poljske avtorice Dorote Maslowske naj bi sodilo v to kategorijo. Po številnih zapletih in preložitvi premiere iz lanske sezone v letošnjo bo delo svojo pot na odrskih deskah vendarle začelo ta teden.

Kot je na tiskovni konferenci povedala Djilasova, ima sama kljub njihovi težavnosti rada sodobna besedila, saj meni, da je gledališče tudi prostor za to, da se pogovarjamo o življenju, ki ga živimo danes, a še ne vemo, kaj naj si o njem pravzaprav mislimo. Neposrednost in bližina besedila bosta morda v marsikateremu gledalcu sprožila vprašanje, zakaj sploh gledam to predstavo, ko pa se mi iste stvari tako ali tako dogajajo doma, in prav zato Djilasova pričakuje čustven odziv: kako so lahko pred petimi leti namreč lahko napisali nekaj, kar se meni dogaja danes, vprašanje, ki bo poleg zabave verjetno ponudilo kar nekaj trenutkov tesnobe.

Prevajalka in dramaturginja Darja Dominkuš je ob predstavitvi avtorice besedila, ki je svoj izjemno uspešen prvenec Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo napisala pred desetimi leti, stara 19 let, pričujočo predstavo umestila v bedno, a ne revno življenje v poljskih blokovskih naseljih, kjer pa se liki, zaznamovani s pogrošno pop kulturo in športnim navijaštvom, spopadajo s precej tipičnimi zagatami identitete sodobnih Evropejcev. Danes po besedah Dominkušove identiteta ni več dediščina, ki nam jo določa regionalna pripadnost, temveč nakupovalni voziček: določa nas tisto, kar si lahko kupimo. Od tod naj bi tudi izvirala iluzija mlade evropske generacije, ki se skuša osvoboditi spon preteklosti, ki Evropo vidi kot celino neskončnih možnosti, a kjer nihče ne ve, kaj pravzaprav je evropska identiteta in kjer nas še najbolj povezujejo skupne trgovinske verige, kot je na primer Ikea. A v predstavi Pri nas je vse v redu si liki sodobne evropske identitete, kjer je bistvo v sproščenem bivanju, zaradi slabega materialnega statusa ne morejo privoščiti in ostane jim samo televizija; ker ne morejo biti potrošniki, so gledalci, njihov jezik pa po besedah lektorice Tatjane Stanič fluidno prehaja med pogovornim in citiranim zbornim jezikom, ki je poln klišejev iz medijev. A klišeji, ki jih prevzemajo iz medijev, so praviloma zanikani, jezik postane nosilec upora, njihovi komentarji pa niso povzetki, temveč stališča. In kot je sklenila režiserka, je tudi sam naslov predstave Pri nas je vse v redu, čeprav je zapisan v trdilni obliki, v resnici negacija.

Premiera predstave, v kateri bodo nastopili Alida Bevk, Saša Pavček, Silva Čušin, Nina Valič, Matjaž Tribušon, Aljaž Jovanović, Iva Babić in Vanja Plut, prek medijev pa še Tina Vrbnjak in Jure Longyka, bo v sredo, 7. novembra, ob 20. uri v Mali Drami.

Pod predstavo so se podpisali še scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković, avtor glasbe Boštjan Gombač, avtorica videa Vesna Krebs in oblikovalec luči Milan Podlogar.