Goran Čala: Pri gradnji Nebotičnika upoštevana tudi simbolika števil

Nebotičniku, ki je sameval dolgih 20 let, je arhitekt Goran Čala staro dušo osvežil z novim sijajem, a obdržal njegov star karakter.

Čala projektira stanovanja, manjša stanovanjska naselja, individualne hiše po meri, a največkrat in najraje hotele visoke kategorije. Trenutno s svojim timom pripravlja projekt turističnega kompleksa zraven Bola na Braču. Kompleks bo vseboval butični hotel s šestimi zvezdicami, luksuzne vile z bazeni ter veliko območje mediteranskih vrtov, vinogradov in nasadov oljk.

V svetu in času, ko smo že skoraj pozabili, kako se ženski odpira vrata, kako se žensko vpraša za dovoljenje, če se jo sme tikati, kjer sploh ni več normalno, da moški plača kavo, je bil Nebotičnik, ki nosi dušo uglajenih moških šarmerjev, pravi prostor za pogovor s šarmantnim gospodom, ki obvlada vse osnove bontona in z njim osvoji vse natakarje, natakarice in osebe, ki se peljejo z njim v dvigalu slavnega Nebotičnika. Na intervju je prišel pripravljen, saj se zaveda moči zapisane besede.

Je arhitektura obrt ali umetnost?

Lahko bi rekli, da se ta dva pojma v arhitekturi prepletata, čeprav mora umetnost kot duhovna vrednota nadvladati. Arhitektura je do konca 19. stoletja vsebovala simbolne elemente, ki so bili vizualna materializacija in močno sporočilo ter credo tedanjih družbenih vrednot.

Takšni arhitektonski elementi so stavbe definirali ter izražali njihov specifičen pomen. Kot primer poglejmo stavbe v Ljubljani: nekdanji Centromerkur, Filipov dvorec, hotel Union ali meščanske hiše v starem delu mesta. Pri njihovi izvedbi so sodelovali stavbni mojstri, predvsem obrtniki – rokodelci. Tudi Plečnik je za svoje stavbe potreboval dobre obrtnike, ki jih je visoko cenil. Danes so se žal te obrti izgubile in odnos do njih se je spremenil.

Delate s svinčnikom ali računalnikom? Kaj vam je bližje?

Najrajši delam s svinčnikom. Računalnik pa je danes vseeno nepogrešljiv.

V katerih materialih se najraje izražate?

Kamen in les.

Katere stavbe, objekti so vam všeč v Ljubljani?

Res jih je veliko iz različnih obdobij, izpostavil bi Plečnikov NUK, Ravnikarjevo Moderno Galerijo, staro Ljubljano kot urbanistično celoto s Plečnikovim genialno umeščenim Tromostovjem in tržnico, Šubičev Nebotičnik, poslovno stavbo Impex profesorja Mihevca, dela arhitekta Prinčiča, stanovanjske hiše arhitektov Bevk-Perovič.

Kaj vam pomeni prenova Nebotičnika, prenova slavnega Šubičevega dela? Kaj ste pravzaprav prenovili v Nebotičniku?

To je pravzaprav prva kompleksna prenova petih nadstropij na vrhu objekta. Projekt je bil usmerjen v obuditev zapuščenih prostorov z osnovnim ciljem odpiranja objekta obiskovalcem. Na osnovi restavratorsko-konzervatorskega elaborata in novega gostinskega programa smo izdelali načrte arhitekture in notranje opreme. Od obstoječe opreme (pohištva) je ostalo zelo malo, dejansko samo mize v 10. nadstropju, tako da smo vso manjkajočo opremo na novo projektirali in oblikovali v skladu z zahtevami in smernicami zavoda za varstvo kulturne dediščine, v tesnem sodelovanju z gospo Tatjano Adamič in investitorjem gospodom Anthonyjem Tomažinom.

Enako je veljalo pri izdelavi v celoti nove zasteklitve fasade v 12. in 13. nadstropju in pri obnovi terase. Svetloba je znotraj samega objekta kot tudi na zunanji terasi projektirana v toplih, nevtralnih tonih.

Upam, da se bo s skorajšnjim svečanim odprtjem, glede na novi gostinski program, uspešno obdobje za Nebotičnik še naprej nadaljevalo. Prejšnja vsebina: kavarna – dancing je dobila nov, razširjen program: restavracijo z display kuhinjo in piano aperitiv barom na 10. nadstropju, lounge clubom v 11. nadstropju, slaščičarno s teraso v 12. nadstropju in top vip salonom v 13. nadstropju.

Kakšen je vaš odnos do Plečnika? Do Plečnikove Ljubljane? Imamo preveč mačehovski odnos do te kulturno-urbanistične dediščine?

Plečnik je bil nedvomno genij. Svojo kreativnost je izrazil in našel znotraj arhitekture same, še posebej v njenem simbolnem območju, lahko celo rečemo v krogu mistične energije, ki dobesedno izstopa iz vseh njegovih objektov, tako sakralnih kot tudi prosvetnih. Uspešno je udejanjil svoj osnovni credo Arhitekturo Perennis, v svobodnem prevodu Večno Arhitekturo ali Arhitekturo za Večnost. Tako je živel svojo kreativnost na krilih večnosti kljub človeški minljivosti. Kot je sam povedal: "Če v življenju ne najdemo vrat lepote, ne bomo nikoli prestopili praga lepote večnosti!"

Zapustil je Ljubljani, Sloveniji in svetu, izdelek, izlit iz svoje duše, v obliki prefinjenega in prečiščenega sporočila, popolne interpretacije in sinteze krščanskih vrednot, renesanse in antične umetnosti. Posebej bi poudaril njegov projekt Parlament Svobode, ki je tudi na kovancu za deset centov. Še živo se spomnim prof. Bitenca in njegovih pripovedi o Plečniku. Takrat so se mi takšne lekcije zdele, čeprav so bile zanimive, precej neuglašene s takratnim časom, danes pa bi vsem mladim arhitektom pomagale odgrniti zaveso z izgubljenih vedenj starih mojstrov.

Zato je pomembno čuvati Plečnikovo Ljubljano, saj aktivno varovanje kulturne arhitektonsko-urbanistične dediščine ni samo varovanje fizičnih objektov, ampak mentalno sprejemanje, razumevanje in varovanje univerzalnih resnic, zapisanih v njegovi enkratni zapuščini. Po mojem mnenju je pomembno spodbuditi in obdržati željo po poglabljanju v izjemno delo velikega mojstra Plečnika, kljub sodobnemu času in nenehnim izzivom po eksperimentiranju in iskanju resnic.

Menite, da se trenutno preveč gradi posamezno in da mesta, kot recimo Ljubljana, nimajo skupnega cilja, pogleda na arhitekturo, videz Ljubljane? Kot je rekel Podrecca v intervju: "Lepo mesto ne more biti množina narcisov. Kar danes manjka, je civilna arhitektura, ki drži stvari skupaj, ki traja, ki ni preveč label in ne le ekonomična."

Danes je težko povedati, v kakšno specifično okolje in kulturno sredino bi bilo najprimernejše umestiti sodobne izdelke arhitekture, saj se ta manifestira kot globalna komercialna enolična arhitekturna uniforma, ki po svoji estetiki kot tudi uporabi materialov vselej išče (večinoma neuspešno razen častnih izjem) svoje zavetje in opravičilo v modernistično minimalističnem trendu. Dovolj je, da pogledamo 3D računalniške predstavitve poslovnih ali drugih sodobnih steklenih stanovanjsko-poslovnih stavb. Takoj ugotovimo, da takšna stavba dejansko lahko stoji v Ljubljani, Londonu ali New Yorku, posebej če je umeščena v nedefinirano, ponavadi obrobno urbano okolje, brez cilja in smisla.

Seveda bi bil za arhitekte bolj primeren splošni dogovor o ciljih skupne gradnje mesta. Tako bi z usmerjeno energijo in večjo ustvarjalno svobodno, v okviru zadanih smernic, lažje vgradili svoj kamenček v veliki skupni mozaik mesta.

Sodelovali ste tudi pri obnovi hotela Palace. To je projekt, ki nosi veliko odgovornost arhitektov. Imate pred večjimi projekti tremo? Strah pred odzivom publike?

Strah je vedno za nekaj koristen, saj ti pri nastajanju projekta omogoča večjo senzibilnost in posluh. V tem konkretnem primeru bi želel izraziti hvaležnost investitorju, ki mi je zaupal to kompleksno in odgovorno delo. Tako je strah pred odzivom publike zamenjal dejanski strah, da se tri zunanje stene in ločeno staro kamnito stopnišče ob močnem deževju ne sesujejo do tal, saj je to bilo edino, kar je pred rekonstrukcijo ostalo od starega hotela Palace.

Kaj se naredi, če so želje naročnika popolnoma drugačne od vaših pogledov na rešitev problema? Se razideta?

Arhitektura naj ne bi bila sama sebi namen, enako kot resnica ni last posameznika in je ne dosežeš sam, ampak v izmenjavi mnenj in vizij z drugimi. Zato moramo biti arhitekti pripravljeni prisluhniti investitorjem, čeprav mogoče ti niso vselej popolnoma seznanjeni z našo stroko. Ob tem pa se odpira priložnost, da se tudi investitor kaj nauči od arhitekta in obratno. Pri čemer je zelo važno obdržati integriteto stroke.