Čačke, sled intuitivnega procesa, nefokusirane risbe

V galeriji Simulaker bodo 26. oktobra odprli razstavo z naslovom Čačke/Doodles, na njej pa se bodo z risbami predstavili Damijan Kracina, Erik Mavrič, Miha Perne in Leon Zuodar. Na ogled bo do 21. novembra.

Kustosinjo razstave Sašo Nabergoj so pri snovanju razstave zanimale risbe, ki niso študije in ki nikoli niso bile zamišljene kot končni produkt. "Gre za čečkarije, ki so efemerne, nepopolne, ki jih umetniki narišejo, ko se pogovarjajo po telefonu, sedijo na sestanku, nenačrtno in intuitivno. Pravzaprav jih tudi nikoli ne moremo opredeliti za neuspešne, saj k uspehu nikoli niso težile. So le sled intuitivnega procesa," je ob razstavi med drugim zapisala kustosinja.

Čačke, nefokusirane risbe, so narejene takrat, ko je njihov avtor z mislimi drugje. Gre za preproste podobe, ki so lahko konkretne, lahko abstraktne. Njihova zgodovina je dolga, tudi v svetu umetnosti. O njih je poglobljeno v eseju Užitek dolgočasja: Štiri stoletja čečkanja pisal umetnostni zgodovinar H. E. Gombrich. Teoretik jih razume kot nedolžne brate grafitov, saj da gre pri obeh vrstah vizualnega zapisa za otroka trenutka, da se ne podrejata nobenemu redu ali slogu. Tesno so povezane s prakso nadrealistov.

Razstava Čačke tako združuje štiri umetnike, ki svojo produkcijo čačk tako ali drugače vklapljajo v svoj umetniški opus. Damijan Kracina je leta 1999 na razstavi Potovanje brez premikanja v knjižnici v Tolminu iz svojih čačk ustvaril virtualni prostor, ki ga je obiskovalec lahko raziskoval sam, ob danes povsem vsakdanji, takrat pa precej tehnološko avantgardni aplikaciji.

K čačkam se Kracina vedno znova vrača, zanj so njegove čačke izhodiščni material, a jih gleda kot navdih, ne kot študijo.

Miha Perne svojih čačk ne razume kot inspiracijo za svojo slikarsko prakso, temveč jih skrbno zbira, arhivira in prebira. Razume jih kot samostojen del svoje prakse. Septembra letos je v samozaložbi izdal knjižico The Book of Doodles.

Skrbno zbira tudi čačke drugih umetniških prijateljev, te gosti v svojem ateljeju na Metelkovi, kjer jim neopazno in nevsiljivo podtakne svinčnik in papir. Izdelke spravlja in jih po potrebi potegne iz arhiva. Tako se je zgodilo v pričujočem primeru. Kustosinja se je namreč s čačkami Erika Mavriča, s slovito potezo in temačnimi temami, srečala skozi Pernetov arhiv.

Leon Zuodar si za del svojega čečkanja vnaprej določi čas; serija 10 O'Clock Drawings nastaja ob zajtrku. Leon najbolj natančno uteleša Gombrichove povezave, saj je bil tudi sam tudi grafitar in v svoji razvejani praksi združuje postopke, ki jih je v našem svetu umetnosti razvila alternativna scena; na primer kopiranje na starem kopirnem stroju. Skupaj s Pernetom kot Beli Sladoled izdaja knjižne zine. Eden od njih prinaša tudi izbor čačk ob desetih.