Anika Horvat: Pevci smo v Sloveniji premalo cenjeni

Pevka, ki ne mara družabnih prireditev in medijev. Goreča oboževalka nastopanja z velikim orkestrom in dvakratna zmagovalka na Slovenski popevki, ki je svojo kariero začela v časih, ko o resničnostnih šovih, v katerih odkrivajo mlade talente, ni bilo ne duha ne sluha. "Sto let sem morala peti, preden sem lahko nastopila in se dokazala na festivalu," se šali Anika, ki je začela peti pri devetih letih. Deset let pozneje je s skladbo Lahko noč, Piran zmagala na Melodijah morja in sonca, kar je bilo v tistem času zanjo velika odskočna deska. Letos je k uspehom dodala še drugo nagrado za interpretacijo, ki jo je prejela za skladbo In si tu, za katero odkrito prizna, da se jo je razveselila tudi zaradi tega, ker ji denarja ni bilo treba z nikomer deliti. Po intervju smo odšli v Koper, kjer ima Anika 'tedensko' službo, poklic optika pa ji dopušča svobodno izbiro nastopov. "Ste že pri tržnici? Kar vprašajte domačine, kje imam optiko, vam bodo vsi znali povedati. Zdaj ravno končujem en intervju, nato pa lahko začnemo mi." In smo jo našli brez težav.

Najprej čestitke za nagrado, ki ste jo prejeli na Slovenski popevki za interpretacijo pesmi In si tu. Iskreno nam povejte, ste od letošnjega festivala pričakovali kaj več?

Pravzaprav sem bila z nagrado še bolj zadovoljna kot pred dvema letoma, saj sem se letos na festival prijavila brez kakršnihkoli pričakovanj. Bilo bi tudi že malo smešno, če bi še letos zmagala. Ko sem dobila nagrado za interpretacijo, sem si rekla, hvala bogu, da mi je ni treba z nikomer deliti, saj mi bo teh tisoč evrov prišlo zelo prav. Lahko bi bilo nekoliko več, ampak za kos novega pohištva bo zagotovo dovolj.

Ste stara znanka Slovenske popevke. Na tem festivalu ste zmagali dvakrat, leta 2007 s pesmijo Belo nebo in dve leti pozneje s skladbo Samo ti. Kaj glasbeniku prinese nagrada na omenjenem festivalu?

Sama se še vedno učim petja in svoje znanje vedno znova nadgrajujem. In če sem že dvakrat prejela nagrado za interpretacijo, to zame pomeni, da delam v pravi smeri. Po drugi strani pa bi bila s svojim nastopom v nedeljo zadovoljna, tudi če ne bi prejela nobene nagrade. Prej sem povedala, koliko sem dobila, tako da je jasno, da od teh nagrad nihče ne obogati. Dobim tudi ogromno novih ponudb za nastope. Od vseh festivalov mi je prav Slovenska popevka najbolj pri srcu.

Ali nagrada glasbenemu izvajalcu prinese tudi večjo frekvenco predvajanja njegovih skladb na radijskih postajah?

Da, po veliko radijskih postajah v Sloveniji, le na glavnem zasebnem radiu ne. Ne bi rada govorila o tem, kateri radio je to, lahko pa rečem, da se je predvajanje slovenske glasbe na naših radiih zelo poslabšalo. Žal, in to zaradi omenjene zasebne radijske postaje, ki je pokupila večino radijskih postaj po Sloveniji. Ampak lahko rečem, da moje skladbe še kar predvajajo in da sem s predvajanjem zadovoljna.

Kako gledate na razvoj festivala Slovenska popevka? Po vašem menju še vedno vsako leto ponudi dovolj kakovostne glasbe?

Mislim, da jo. Tudi z letošnjo sem bila zelo zadovoljna, izvajalci so bili dobri, prav tako skladbe. Opazila sem tudi, da se festival modernizira. Tudi letošnja zmagovalka Naj traja, ki sem jo celo napovedala v intervjuju le pet minut pred Rudijevo zmago, mi je zelo všeč in bi jo brez sramu lahko vrteli na radijskih postajah.

Predsednica strokovne žirije Elza Budau pa nad letošnjimi izvajalci ni bila preveč navdušena, kar je tudi javno izrazila z besedami, da je bila letošnja ponudba skladb pač taka, kot je bila.

Vsak ima svoj okus. Osebno menim, da se ponudba skladb na festivalu izboljšuje. Slovenska popevka živi, nikoli ni nehala obstajati in nikoli ne bo izgubila svojega čara. Festival je kakovost pridobil tudi zato, ker se nanj prijavlja vedno več dobrih in že uveljavljenih pevcev.

Elza Budau je izjavila tudi, da so nekatere skladbe na posnetku zvenele drugače kot po tem, ko so jih izvajalci zapeli v živo z orkestrom.

Nastopov izvajalcev nisem pozorno spremljala, saj sem se morala pripraviti na svoj nastop. Bila sem sicer na vajah, nisem pa poslušala posnetkov, tako da tega ne morem komentirati. Mogoče je kdo odpel malo po svoje, ampak kakšnega ekstremnega "fušanja" nisem slišala. Sicer pa je tako, da se moraš pred takim nastopom pripraviti in znati umiriti. Sebi tik pred nastopom vedno rečem: "Ne boš si zdaj delala sramote, pojdi gor in odpoj tako, kot znaš."

Rekli ste, da vam je od vseh festivalov najbolj pri srcu prav nedeljski, leta 1996 ste s skladbo Lahko noč, Piran zmagali tudi na Melodijah morja in sonca. Od kod izvira ta vaša ljubezen do festivalov?

Nisem zaljubljena v festivale in ne maram tekmovanj, privlači me nastopanje z velikim orkestrom. In Slovenske popevke ne jemljem kot neko glasbeno tekmovanje, ampak na njej rada nastopam, se družim z dirigenti in bendom. Zato tudi rada nastopam z Big Bandom. O prijavi na Melodije morja in sonca me je tistega leta prepričal oče in resnično si nisem mislila, da bom zmagala. Na ta festival nato nisem več šla. Od vseh festivalov v mojem srcu ostaja samo Popevka, vsi preostali cirkusi me ne zanimajo.

Slišali smo vas lahko v različnih glasbenih zvrsteh. Med drugim ste posneli tudi dva dueta z raperjema, sprva ste s Klemnom Klemnom posneli pesem Kdo si ti, z Zlatkom ste prepevali Moja pesem. Sicer spremljate slovensko rapovsko sceno?

Ne. Klemen Klemen je moj prijatelj, njegova sestra je moja zelo dobra prijateljica in tako se je pravzaprav iz prijateljstva razvilo sodelovanje. Za skladbo Moja pesem me je poklical Zlatko in sem si rekla, zakaj pa ne. Če mi je pesem všeč, vse sprejmem. Tako kot igralci ne igrajo ene same vloge, tudi sama nikoli ne bi mogla peti samo ene glasbene zvrsti. Pop zvrst je izredno širok pojem. No, ne boste me pa videli peti v kakšni hard rock glasbeni zvrsti. Različnih stvari se lotim tudi zato, da se ne bi preveč dolgočasila, če bi ves čas vztrajala pri eni.

Ste že kaj razmišljali o tem, s kom bi se v prihodnosti lahko razvilo kakšno zanimivo glasbeno sodelovanje?

Moji dueti se rodijo iz prijateljstva. Tako kot se pesem za festival zgodi sama in jo moram najprej začutiti, tako se rodijo glasbena sodelovanja. Na Slovenski popevki sem se tako dogovorila s Samom Budno, da bova nekaj naredila skupaj oziroma da bo on zame naredil pesem. Naročila sem mu, naj malo pogleda v predal, saj mi je njegova avtorska glasba zelo blizu. Prijateljica sem tudi s Severo Gjurin, s katero tudi pripravljava duet.

Nam lahko izdate kaj več?

Ne maram o stvareh govoriti vnaprej, ker se nato pogosto vse skupaj izjalovi.

V zadnjem času vas na slovenski glasbeni sceni vidimo na festivalih, nastopite tudi v kakšni oddaji, redkokdaj se pojavite na družabnih prireditvah, tudi v medijih se ne pojavljate pogosto.

Ne maram družabnih prireditev in ne maram medijev, rada samo pojem. V življenju tisto, česar ne maram, odrežem in delam tisto, kar mi je všeč. Ne vidim razloga, zakaj bi hodila po družabnih prireditvah. V prostem času se družim s prijateljicami in tovrstne prireditve me ne zanimajo.

Ste cenjena in iskana vokalistka v Sloveniji, hkrati pa ves čas hodite v službo, delate v optiki, kjer smo se danes srečali. Si kdaj želite, da bi živeli samo od glasbe, ali poklica optika ne bi nikoli pustili?

Poklica se lepo prepletata. Vsi vemo, kakšno je stanje v Sloveniji, kar zadeva glasbo, saj naša glasba ni toliko cenjena, kot bi lahko bila. Glasbeniki, še posebej pevci, nismo toliko cenjeni, saj ne dobimo niti avtorskih pravic oziroma odkar imamo IPF, dobimo nekaj malega. Delo v optiki mi omogoča, da sprejemam tiste nastope, ki jih želim, in ni mi treba nastopati čisto povsod, ker sicer naslednji dan ne bi imela niti za kruh. Če bi živela v kakšni drugi državi, v kateri bi lahko živela od glasbe, pa bi zagotovo samo pela.

Čemu pripisujete to, da vokalisti v Sloveniji niste cenjeni?

Ker ima večina Slovencev rajši tuje stvari kot svoje. Dokler ne bomo cenili svojega, nas tudi drugi ne bodo cenili. Dokler se bo govorilo, da v Sloveniji ni dobre glasbe, je pač ne bo in ne bo cenjena. Šele ko bomo cenili sebe, svojo glasbo in svoje ljudi, se bo tudi pri nas kaj spremenilo.

V vlogi poželjive sosede smo vas lahko videli v nanizanki Lepo je biti sosed. Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju? Vas je igralski poklic morda prevzel?

V igralske vode sem zajadrala, ko sem uspešno prestala avdicijo, na katero sta me povabila Andrej Štritof in režiser Ven Jemeršič. Ampak stokrat rajši pojem, kot igram. Šlo je za preizkušnjo, ne za to, da bi zdaj želela postati pevka, igralka, voditeljica in še kaj. Igranje je dolgotrajen proces, veliko je ponavljanja in učenja na pamet. Brez veze. Glasba je stokrat boljša.

Nam za konec lahko zaupate načrte za prihodnost? Si lahko obetamo novo ploščo?

Zagotovo bom še kakšno naredila, ampak glede na to, da se pri nas ne prodajajo (pri nas je plošča kot prospekt, ki ga podariš tistemu, ki te želi najeti za koncert), o plošči ne razmišljam. Ustvarjam pesmi, in ko se jih bo nabralo dovolj, bom naredila prospekt.

Čemu se v tem trenutku intenzivno posvečate?

Delam pri skladbi, ki jo bom 22. oktobra pela na festivalu slovenskega šansona, ki bo letos prvič predvajan na prvem programu RTV Slovenija, za kar sem tudi sama močno navijala.

Imate tudi željo, da bi še kdaj nastopili z Big Bandom?

To ni želja, ampak se že pripravlja. Z dragim prijateljem in vodjem zasedbe Hugom Šekoranjo se že dogovarjava, kakšna bo tretja plošča. Na prvi smo preoblekli stare slovenske pesmi, na drugi je bilo tudi nekaj mojih pesmi s Popevk in nekaj novih skladb, za tretjo še ne vem, kakšna bo