SiolNET. Trendi Potovanja
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Urban Golob: Svetoval bi več domiselnosti in manj črednega nagona

1

termometer

Alpinist, ki je leta 2000 s fotoaparatom ovekovečil Karničarjevo pionirsko neprekinjeno smučanje z Everesta, prisega na logistično zahtevnejša potovanja, ki se trdneje zasidrajo v spomin.

Tujino ste kot kratkohlačnik začeli odkrivati v družbi babice in dedka. Katere otroške potepuške dogodivščine se še danes najraje spomnite?

Gotovo Budimpešte, ki sem jo še kot majhen otrok dvakrat doživel v spremstvu starih staršev, in Pariza nekaj let pozneje. Tam sem kot šestletnik preživel ves mesec in še danes se spomnim tako rekoč vsega. Glede pustolovščin pa raziskovanja in potikanja po otoku Cres, kjer smo bili na počitnicah in smo otroci sami vohljali naokrog, pa tudi otroških raziskovanj v Robanovem kotu.

V avtobiografskem romanu Na beli steni se vam bralec pridruži pri vzponu na Mont Blanc leta 1984, ki je bil krona osebne zmage nad rakom, in med pionirskim osvajanjem himalajskega šesttisočaka Peak 41 leta 2002. Kako se je vmes zavrtelo vaše kolesje osvajanja "nekoristnega sveta"?

Na začetku se je vrtelo počasi, a vedno hitreje. Z drugimi besedami, začel sem pri lažjih smereh, počasi pa so vzponi postajali vedno težji in vedno več jih je bilo. Na začetku je bilo zelo veliko navdušenje. Saj je zdaj tudi, ampak takrat je bilo drugače. Vznemirjenost je bila velika, ne samo pred in med vzponi, ampak kar na splošno. Potem se je moje hribolazništvo širilo in kmalu sem se ukvarjal z vsemi alpinističnimi zvrstmi od prostega plezanja do alpinističnega smučanja. Še danes bi se, če bi imel čas …

Katera življenjska spoznanja vam razkriva svet z višine?

Da se je za vse treba potruditi, da je treba biti vztrajen, ne pa iti z glavo skozi zid. V alpinizmu sem se naučil, da pri tej dejavnosti načeloma ni odstopa. Če odstopiš, odstopiš za vedno. Tudi v najtežjih situacijah se moraš sam oziroma se mora naveza sama spraviti iz zagate. Danes se je to malo spremenilo, ko lahko vsak trenutek ljudje pokličejo gorsko reševalno službo, pa še to velja bolj za naše gore. V odmaknjenih gorah in stenah ne moreš nikogar pocukati za rokav. Danes smo tako razvajeni in vse nam je prineseno k riti, da se za računalnikom sploh ne zavedamo, da lahko na primer pademo po tleh. No, v stenah se hitro zaveš, da gravitacija nikoli ne razočara. Da o moči narave, ki jo spoznaš skozi nevihte, neurja, plazove, veliko vročino ali mraz in tako dalje niti ne govorim.

Leta 2000 ste med prvim neprekinjenim smučanjem z Everesta fotografirali Dava Karničarja. Kakšne izzive vam je takrat pripravila najvišja gora sveta?

Izzive pri motivaciji. Imel sem je res veliko. Ker so na odpravi sodelovali samo štirje šerpe oziroma višinski nosači, zame oziroma za moj fotoaparat, objektive in stativ ni ostalo nobenega. Vse sem moral po hribu nositi sam in kljub dodatnim desetim kilogramom (če sem vzel na goro popolno opremo) sem moral biti vsaj približno tako hiter kot preostali, ki jim tega ni bilo treba tovoriti navzgor. Ob tem sem moral še ohraniti fotografsko oko in videti motive, kar je na višini, ko zaradi pomanjkanja kisika možgani delajo počasneje, precej težje. Danes se večkrat vprašam, kako mi je uspelo. Preizkušnja je bila tudi takrat, ko sem se moral odločiti, ali bom do konca izpeljal fotografsko nalogo ali bom poskusil proti vrhu. Odločil sem se za prvo, saj je bil Davo prvi, ki je neprekinjeno smučal z Everesta, in samo jaz bi imel – no, danes že imam – te fotografije, na Everest pa lahko grem še kdaj pozneje. Tako sem razmišljal takrat in odločil sem se prav, čeprav zdaj nič ne kaže, da bi imel kakšno možnost spet plezati na Everest. Je predrago za položaj, ki ga imamo zdaj.

Iz vertikale pa v horizontalo, v mongolsko puščavo Gobi. Kakšen obraz vam je pokazala največja azijska puščava?

Zelo barvitega in prijaznega. Ampak to je pogled iz vozila, ki ga upravlja domačin, ki puščavo pozna kot lasten žep. Ker v Gobiju ni prevroče, mi je zelo všeč in bi še kdaj šel tja.

Katera država se je na vaših potovanjih izkazala za najbolj fotogenično?

Verjetno Nepal in Tibet tudi. Seveda je odvisno, kaj te v neki deželi zanima. Tudi Amerika je zelo zanimiva in fotogenična, le da morda z malo drugačnega zornega kota. Sam namreč nikoli nisem potoval zaradi potovanja samega, ampak zaradi nekega namena. Moja potovanja so bila povezana s plezanjem ali s fotografijo (novinarstvom) ali z obojim. Skozi posamezne posebnosti sem spoznaval dežele, njihovo naravo in ljudi. Od znotraj navzven. Povprečna slika neke dežele me nikoli ni zanimala.

Koščke tujih dežel prinašate domov tudi s portreti. Kje so se vam domačini najgloblje prikradli v srce?

Prav tako v Nepalu, kjer sem bil največkrat in ljudi najbolje poznam.

Kam bi na potovanje napotili zaljubljence v naravo in šport?

Odvisno, s katerim športom se ukvarjajo. Danes že tako ali tako vsi poznajo najzanimivejše konce za svoje konjičke, lahko pa še vedno odkrijejo kakšen nov kraj ali območje. Zato bi svetoval malo več domiselnosti in manj črednega nagona. Logistično so takšni "podvigi" morda malo zahtevnejši, a ti pogosto veliko bolj ostanejo v spominu.

Kot občudovalec in redni obiskovalec slovenskih gora v knjigi Poti za vse dni: Družinski pohodniški vodnik s Francijem Novakom nanizata 70 pohodniških izletov po Sloveniji. Kateri pa je vam najljubši kotiček v deželi na sončni strani Alp?

Vas Čadrg na Tolminskem – zaradi izjemne narave in izjemno pozitivnih ljudi, kakršnih nisem srečal nikjer drugje v Sloveniji. Upam, da takšne pozitivne vibracije v Čadrgu še dolgo ostanejo.

Kar nekaj glasbenikov alpinistov je za svoje priložnostno koncertno prizorišče že izbralo naravni amfiteater v objemu najvišjih gora. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi od zasedbe Godba vertikale, katere član ste?

Kar nekaj znanih ljudi je muziciralo v hribih, recimo na vrhovih, da bi bili še bolj popularni. Mislim, da nas, Godbo vertikale, to niti ne zanima, čeprav so nekatera okolja v naših gorah zelo primerna za kaj takšnega in nisem a prióri proti igranju ali petju v gorah. Kakovosten koncert s primerno glasnostjo pred kakšno planinsko kočo je lahko zelo dobra stvar. Poznam glasbenike, ki so na primer igrali v Prisankovem oknu in izkoristili odlično akustiko. Ampak to so naredili z občutkom, zase in ne preveč glasno. S tem niso nikogar motili in tudi nikogar niso s svojim muziciranjem posiljevali, kar se tudi dogaja. V gorah je vseeno doma mir in ima glavno besedo narava.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin