Ubud, kulturna prestolnica Balija

Jej, moli, ljubi … med riževimi polji Zdi se, da v Ubudu ženske srednjih let iščejo svojo ljubezensko srečo v upanju, da jih bo na jugu Balija ulovila kot 30-letno Liz, junakinjo knjižne in filmske uspešnice Jej, moli, ljubi. Ta je ravno v prikupnem balijskem mestu po kulinaričnem grešenju v Italiji in meditacijskem razsvetljenju v Indiji našla nov začetek ob vihanju ljubezenskih zastav.

Ubud se skoraj "namaka" v zelenino riževih polj, ki jih dosežeš že po nekajminutni hoji od mestnega tlaka. Nad živozelenimi terasami se proti nebu dvigujejo vitke kokosove palme in prav bohotno rastje, ki zaduši mestni hrup. Ta ni moteč niti v samem mestecu, prav budistično umirjenem, kjer so v preteklosti kot gobe po dežju zrasli številni templji, pred vhodom v stavbe in domovanja pa vse cveti – kipi budističnih božanstev so namreč okrašeni s cvetjem, družbo pa jim delajo še cvetoče daritve.

Prijetno se je prepustiti živahnemu toku cvetočih ubuških ulic, ki so hkrati pravi labirint majhnih umetnostnih galerij. V njih si lahko ob eksploziji barv, motivov in ustvarjalnih tehnik napaseš oči … in seveda olajšaš denarnico.

Gozdno svetišče svetih opic Mandala Wisata Wanara Wana je prijetno hladen tropski gozd na obrobju Ubuda, seveda številu opic in turistov primerno "okrašen" z ostanki hrane in papirčki. Svetišče s tremi templji, že poraščenimi z mahom, naseljujejo sivodlake in dolgorepe opice vrste balijski makaki, ki – navajene turistov – že kar preveč domače zganjajo norčije, tako da je treba biti v njihovi družbi kar malce previden.

Balijska plesa legong in barong

Zvečer je čas za ples, tudi v Ubudu, kjer nekdanja kraljeva palača večkrat na teden gosti mojstre tradicionalnih balijskih plesov. Plesna skupina Sekehe Gong Panca Artha slovi po svoji vrhunski izvedbi balijskih plesov legong in barong. V njih tradicijo preplete s sodobnostjo, saj združuje véliki ep Mahabharata in najboljši klasični balijski ples. Umetelni in prav baročno razkošni kostumi kraljevskih barv z izstopajočo zlato slepijo gledalčev pogled. Ličenje je brezhibno in poudarja obrazne izraze, da še bolj živo "stopijo" med gledalce. Epsko zgodbo v plesu odlikujejo čutno valovita telesa in zamaknjeni pogledi plesu predanih plesalcev. Plesno mojstrstvo dopolnjuje glasbena spremljava tolkalnega orkestra gamelan, značilnega za otoka Bali in Java. Metalofon, ksilofon, bobni in gongi odmevajo v indonezijsko noč, občasno se oglasi še bambusova piščal.

Kakšen malo manj kulturno obarvan večer je vredno izkoristiti za masažo, ki je v Indoneziji zelo cenjena, a hkrati nepredstavljivo poceni. Močne roke drobnih Indonezijk z občutkom gnetejo mišice, ventilator nežno premetava večerno soparo, balijska glasba pa plemeniti darežljivo telesno doživetje. Le še tiho ščebetanje maserk se pomeša z drhtenjem kože in urnimi gibi, ki te za eno uro prestavijo v drug svet, daleč stran od popotništva z nahrbtnikom na ramenih in potenja na škripajočih avtobusih.