Otok Lanzarote: peklenski paradiž

Če bi se spomladi, ko pri nas temperature še niso dovolj visoke, da bi naokoli skakali v lahkih poletnih oblačilih, za kratek čas radi umaknili nekam na toplo, a nimate dovolj časa ali denarja za daljše eksotične počitnice, potem je ena od dobrih izbir Kanarsko otočje, ki kljub svoji skomercializiranosti ponujajo številne prečudovite kotičke, kjer si je mogoče ob sproščanju prav vseh čutil napolniti baterije. Oči si lahko spočijete ob občudovanju čudes matere narave, ob obali uživate ob zvoku vetra in bučanja valov, se predajate vonju morja, začutite pesek med prsti, se predajate okusom morskih dobrot, v notranjosti otoka pa preprosto prisluhnete zvoku tišine ...

Eden od sedmih

Kanarsko otočje, ki leži v Atlantskem oceanu, le nekaj sto kilometrov zahodno od afriške obale, tvori sedem večjih otokov ognjeniškega izvora: Tenerife, Fuertaventura, Gran Canaria, Lanzarote, La Palma, La Gomera in El Hiero. Navdušenci jahanja valov najraje zahajajo na otok Fuertaventura, ki ponuja veliko dobrih surferskih točk, družine z majhnimi otroki, upokojenci in zaljubljeni pari pa se največkrat odločijo za Tenerife, Grand Canario ali La Palmo, nekoliko manj oblegana pa sta otoka La Gomera in najsevernejši od otokov, Lanzarote. Prav slednji, ki leži na skrajnem severovzhodu Kanarskega otočja in je po velikosti četrti od sedmih otokov, kljub svoji majhnosti ponuja številne prečudovite skrite kotičke.

Za Kanarske otoke je značilno vetrovno vreme, zato je najugodnejši čas od konca januarja do konca marca, ko je veter najbolj usmiljen. Temperatura Atlantskega oceana se v tem obdobju le redko dvigne nad 18 stopinj Celzija, tako da si kakšnega daljšega namakanja v morju ne obetajte, če niste opremljeni z neoprensko obleko. Zagotovo pa ne primanjkuje sonca, saj dežni oblaki čez pretežno ravninski otok dobesedno odplavajo mimo. Če si zaželite odmik od obljudenih hotelskih plaž, kot sta recimo Playa del Carmen in Playa Blanca, svoj mir poiščite na nekoliko odročnejši plažah, kot so plaža Papagayo, ki se skriva pod strmimi stenami zaliva, La Caleta de Famara na skrajnem severu otoka ali Costa Teguise na vzhodnem delu otoka.

Otok Lanzarote, ki je ime dobil po pomorščaku Maloccellu Lancelottiju, ki naj bi otok zavzel v 14. stoletju in ki meri nekaj manj kot 800 km2 (za primerjavo: Slovenija meri nekaj več kot 20.000 km2), boste zlahka prevozili po dolgem in počez, saj je njegova najsevernejša točka od skrajne južne oddaljena 60 kilometrov, vzhodno obalo pa od južne loči borih 21. Plaže niso edine, ki ponujajo prostor za oddih. Predlagam, da se zapeljete v notranjost otoka, kjer bo že sama vožnja po skorajda praznih cestah neznansko sproščujoča in navdihujoča, pogled na slikovito pokrajino vas bo navdajal z občutkom neskončne svobode, če pa vse skupaj podložite še z zvočno kuliso, soundtrackom Vojne zvezd, potem vam občutek, da ste se znašli na Luni, ne uide.

Od znamenitosti, ki jih otok ponuja, je zagotovo vredno obiskati razgledno točno na skrajnem severovzhodu otoka, Mirador del Rio, od koder se ponuja dih jemajoč pogled na odprto morje in sosednji otok Isla Graciosa. Na poti do razgledne točke Mirador del Rio, pod katere arhitekturno stvaritev se je podpisal vsestranski umetnik Cesar Manrique (o njem nekoliko več pozneje), se je vredno ustaviti tudi na vrtu kaktusov, Jardin de Cactus, kjer lahko občudujete tisoč in eno vrsto kaktusov, v vodni jami Jameos del Agua, ki sama po sebi ni nič posebnega, poseben pečat pa ji daje umetno urejena laguna ob izhodu iz jame s turkizno modro obarvanim dnom in snežno belim obrežjem, in v najdaljšem vulkanskem tunelu na svetu v vulkanski jami Cueva de los Verdes.

Neizbrisen pečat Cesarja Manriqueja

Otok so si za svoj drugi dom izbrali številni Angleži, ki so si na otoku omislili svoja počitniška domovanja in tako svoj deževni Otok v zimskih mesecih najraje zamenjajo za otok Lanzarote, kjer se razdajajo "kanarskemu" soncu (na otoku namreč zelo redko dežuje, letno pade komaj 200 ml/m2 dežja). Preostali del leta pa svoje počitniške hišice po razmeroma ugodnih cenah oddajajo turistom, zato vsem tistim, ki ne želijo all inclusive hotelske izkušnje, svetujem, da malce pobrskajo po spletu in najamejo katero od tipičnih otoških hišk.

Zasluga za prečudovito in usklajeno urbanistično podobo otoka gre domačemu arhitektu, slikarju, kiparju Cesarju Manriqueju, za katerega domačini radi poudarijo, da je ustvaril Lanzarote, zato se je otoka prijelo ime Otok Cesarja Manriqueja. Tako doma kot v tujini priznani arhitekt je s svojim premišljenim urbanističnim načrtom uspel pravočasno zajeziti rast megalomanskih hotelov in vztrajal pri tradicionalni gradnji. Za otok je tako danes značilna nizka gradnja hiš, tradicionalna bela barva z zelenimi ali modrimi okni in vrati ter tipičnimi čebulasto oblikovanimi dimniki.

Kjer zgodbo narekuje lava

Ena od turističnih atrakcij otoka je nacionalni park Timanfaya, ki leži na podgorju, imenovanem Montanas del Fuego (Ognjene gore), kjer si lahko ogledate nekaj od 300 ugaslih vulkanov, kolikor jih šteje otok. Zadnji vulkanski izbruh je bil tu v 18. stoletju, ko je kar petino otoka prekrila lava in vulkanski pepel. In prav na območju Timanfaye le 10 metrov pod zemljo temperatura še vedno dosega do 600 stopinj. Pogled na zemeljsko površje, ki se je dvignilo z morskega dna v eksploziji ognja in kipeče lave, daje pokrajini poseben videz kot na Luni. Pokrajina, prekrita z vulkanskimi kraterji in črno-rdeče-sivim skalovjem najrazličnejših oblik in tekstur, je naravnost osupljiva. Vstop v park z vozilom ni dovoljen, med kraterje se lahko zapeljete le z vodenim turističnim avtobusom.

Naravne vegetacije na otoku je malo, predvsem so tu nizka grmičevja, kaktusi, od dreves le redke palme in tamariske. Kljub neizprosni in nerodovitni zemlji pa so tamkajšnji prebivalci razvili prav posebno vrsto t. i. suhega poljedelstva in s to metodo tako danes uspešno pridelujejo tako zelenjavo kot vino. Razvili so svojevrstno vinogradniško tehniko in uspeli iz zemlje izvleči priznano vrsto vina malvazijo, ki jo tudi uspešno izvažajo v tujino. Tamkajšnji vinogradi so prava posebnost: v zemljo izkopljejo lijak, ki poskrbi za črpanje vlage, ki se nabira, nato v sredino lijaka posadijo vinsko trto, vse skupaj pa zaščitijo s polkrožnimi kamnitimi zidovi, ki trto ščitijo pred vetrom, pokrajini pa dajejo zanimiv pečat.