Na streho severne Afrike

Na lepem Hasan pohodi zavoro in zapelje k robu ceste. Pred očmi se mi zavrtijo vse tiste zgodbe, opisane v vodnikih pod poglavji "dangers and annoyances" – oropali me bodo in pustili brez vsega sredi te divjine … Hasan skoči iz avta. Razmišljam – ali se je bolje upirati ali pustiti, da ti poberejo, kar imajo namen. Hasan odpre pokrov motorja. Seveda, pretvarjati se mora, da se je pokvaril avto, ne more me oropati kar tako na suho … Nato vzame plastenko vode in jo natoči v pregret hladilnik motorja, skoči nazaj v avto in spet brniva naprej. Morda res preveč berem turistične vodnike. Nič ne bo z zgodbo za tiste znance, ki si želijo slišati le to, kaj se mi je zgodilo slabega ...

Atlas me vsakič preseneti. Ure in ure se voziš po popolni ravnini, potem pa se narava kar naenkrat nagne. Dobesedno v enem metru se ravnina postavi pokonci in gre potem tako vedno bolj gor, tja do štirih kilometrov in še malo. Suhoparno gledano je Atlas mlado nagubano gorstvo. V resnici pa del dežele, kjer živijo hribovci in kjer se vedno počutim prav prešerno. S hribovci pa je v Maroku tako kot verjetno povsod po svetu – malo so trdi (je že skopa narava poskrbela, da morajo biti taki), vendar prijazni, nevsiljivi in pošteni. Najbolj od vsega pa ponosni. Na svoje berberske korenine, na naravo, v kateri živijo, in na svojo zmožnost preživetja v njej.

Cesta se dviga in z višino slabša. Pod Imlilom je komaj še prevozna, saj jo je pred nekaj leti hudo zdelalo neurje. In danes je še vedno takšna. Pa kaj? Domačini tako nimajo avtomobilov, če pa hočejo turisti na vrh Toubkala, se bodo že potrudili in prepešačili še tisti zadnji kilometer do vasi. In četudi ceste sploh ne bi bilo, bi prišlo popolnoma enako število turistov. Zakaj torej početi nekaj, za kar ni prave potrebe?

Torek je. Čisto navaden dan. A v vasi kar vre, toliko življenja je na tisti ubogi glavni ulici. Z očmi še nekako, z mislimi pa že dosti teže sledim vsemu, kar hodi mimo mene. Nehote se vrnem dva tedna nazaj v primorski Rakitivec. Že deset minut hodim po vasi pa ne najdem nikogar, ki bi mi povedal, kje je pot na Kojnik. Le kam je ušlo vse življenje tam pod Kraškim robom in od kod se ga je vzelo toliko tule v teh maroških hribih?

S Hasanom se posloviva. Kar nekako prijatelja sva že na koncu. Obložim se s prtljago in v "štacunah" nakupim še malo hrane. Te male trgovine me vedno očarajo, imajo vse – gumo za moped, čokolado, sedla za mule, kruh, gumijaste škornje, datlje, lubenice in slike z verzi iz Korana.

Sredi dneva je vroče. A hoja kot vedno osvobaja in pravi užitek je počasi "krevsljati" navzgor po dolini, vmes pa se pregovarjati z mulčki, ki me ves čas spremljajo. Jih doma nič ne pogrešajo? Sploh pa ne vem, ali se ne delajo malo norca iz mene. Ne razumejo čisto dobro, zakaj hoče nekdo tja gor, oni pa si ves čas želijo dol. Za zadnjo vasjo ostanem sam s svojim korakom.

Pot se položno dviga ob potoku in dolina se neopazno oži. Do zavetišča Neltner je še nekaj ur. Ko ga uzrem, je do njega še nekaj ur … Pa kaj? Vročina z višino popušča, narava je vse bolj gorska in mulovodci, ki jih občasno srečujem, so prijazni in presenečeni, da se tudi v teh dnevih grmenja, ko se Maroko ukvarja s teroristi v Casablanci, najde kakšen turist.

To so hribovci, kakršni mi ne bomo nikoli! Lani smo sestopali s skupino, ko se je ulilo. Skale so postale tako gladke, da smo komaj lovili ravnotežje. Kot astronavti, vsi v Vibramih, Schellerjih, LaSportivah, Lekijih in "nevemšečem", smo se lomili po skalah. Abdul, mladi mulovodec, pa je v strganih šolnih, prekratkem reklcu in s cunjasto bisago (v kateri je mimogrede za vse nas gospode prinesel na vrh malico) skakljal s skale na skalo kot mlad gams. V zadregi smo glave še malo globlje potegnili v kapuce iz goretexa.

A danes je dež zgolj želja. Ko pridem okoli skalnega roba, se pred mano nenadoma pojavi "okrepčevalnica". Prijazen možakar, čisto premalo vsiljiv za dobrega trgovca, tukaj na skoraj 3000 metrih prodaja kokakolo in spominčke. Slab kupec sem, a posediva skupaj, pijeva kolo in se kar nekako najdeva, čeprav se ne znava nič zmeniti.

Do zavetišča pridem že v temi. Domači vodniki dajejo vtis, da so me veseli. Celo na omleto in čaj me povabijo. Zunaj je krasen večer. Le družabnega življenja je bolj malo, zato se med rjuhe odpravim zgodaj. Komaj se dobro obrnem, že je treba dalje v svet. Še preden se zdani, že rinem navkreber, in ko sonce ožari hribe na drugi strani, sem že precej visoko. Tako je krasno, da me napade tisti znani sindrom, ki me daje takrat, kadar je nekaj zelo lepo, jaz pa ob sebi nimam nikogar, s katerim bi to delil.

Malo više vidim prikazen. Nekdo gre z vrha. Ob tej uri? Kako? Ni mogoče! Francoz je, ki je spal na vrhu. Kar malo mu zavidam. Sončni vzhod na vrhu severne Afrike?! Tudi jaz sem že imel takšne ideje, pa je bilo vmes preveč pomislekov in izgovorov. Čez čas sem na vrhu tudi jaz. Ni ravno sončni vzhod, je pa krasen dan in Toubkal je za nekaj ur samo moj. Ležati nekaj ur čisto sam na skoraj 4200 metrih v kratkih rokavih je res privilegij!