Petek, 6. 1. 2017, 18.22
6 let, 7 mesecev
Jezero v bližini Ljubljane, ki ima 64 let in največ labodov pri nas
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,03
V hladnih mesecih je na Zbiljskem jezeru živahno predvsem zaradi ptic, ki tam prezimujejo. Ko se otopli, se je po njem mogoče voziti s čolni. V 50. letih, ko je jezero nastalo, pa so obiskovalce tam čakali z žganjem in bobi.
Zbiljsko jezero je povezano z nastankom hidroelektrarne Medvode. Rečna akumulacija na Savi je iz leta 1953, s čimer je vas Zbilje ob Sorškem polju v neposredni bližini Medvod dobila novo točko v prostoru, z njo pa nove vsebine in mesto na izletniškem zemljevidu.
Zajezitveno jezero v Zbiljah so napolnili v dveh dneh. Čeprav je, kot pravi kolektivni spomin, to lahko kdaj poplavilo polja, travnike in sadovnjake, je v vsakdanje življenje prineslo osvežitev. A ne le za domačine, temveč tudi za nekoliko bolj oddaljene obiskovalce. Ljubljančane, na primer.
Preberite še:
-> Kraj, kjer so se nekoč v Ljubljani vozili s čolnom, ribarili in družili
-> Grad, ki mu je dal ime bujno rastoči hmelj
-> Grof in Grofica iz naših krajev in časa
V toplih mesecih se je po jezeru mogoče voziti s čolni, pozimi pa tu, ker skoraj nikoli ne zamrzne, prezimuje več vrst vodnih ptic.
Fotografije Zbiljskega jezera iz leta 1953, časa nastanka zajezitvenega jezera
V Zbilje na krof brez marmelade
"Sem so se vozili s kolesi, avtobusi in vozovi," o letu 1953 pripoveduje predsednik Turističnega društva Zbilje Iztok Pipan. V nastanku zajezitvenega jezera, s katerim je naraslo zanimanja za te kraje, so prepoznali tudi ekonomsko priložnost.
"Naši stari starši so takoj uvideli, da je to možnost za dodaten zaslužek. Obiskovalcem Zbiljskega jezera so začeli ponujati žganje in bobe, kot pri nas rečemo krofom brez marmelade," pripoveduje sogovornik. Najprej so jih ob vodi pričakale stojnice, pozneje pa lesena brunarica, in to na mestu, kjer je danes bistro.
Jezero je nastalo junija 1953, septembra pa že Turistično društvo Zbilje. Prebivalci so se na dogajanje hitro odzvali, organizirani so začeli pripravljati tudi program. Na kuharskih tečajih so nastajali prigrizki, ki so jih nato prodajali, pripoveduje Pipan, začeli so prirejati tudi Zbiljsko noč.
Po nastanku zajezitvenega jezera so sčasoma okoli njega nastali tudi čolnarna, okrepčevalnica in drugi gostinski obrati.
Pridobljena sredstva so vlagali v infrastrukturo okoli jezera
Leta 1954 so na zajezitvenemu jezeru organizirali prvo čistilno akcijo, leta 1997 pa so zaradi velike zamuljenosti jezera izvedli ekološko sanacijo. Potem se je bilo na jezeru spet mogoče ukvarjati z vodnimi športi.
V okolici so nastale tudi športne površine in otroška igrišča.
Zbiljsko jezero se je kot ena od izletniških točk obdržal do danes. Največ se tam dogaja, ko je toplo, ravno obratno pa velja za živalski svet.
Od vode do igrišča
Zbiljsko jezero je izletniška točka ostalo do danes. Največ dogajanja je takrat, ko je toplo. Pozimi je seveda manj živahno – a ne za živalski svet.
Na tone koruze za labode
Zbiljsko jezero, kot pripovedujeta Pipan in gospodar iz Turističnega društva Zbilje Uroš Košir, ima med stalnimi prebivalci okoli 160 labodov, kar je na kvadraturo največ pri nas. Njihovo število se pozimi še nekoliko poveča. Bele vodne ptice v tem času priletijo sem, ker tu voda skoraj nikoli ne zamrzne.
Po ocenah Pipana jih zdaj tam prezimuje približno 200. Krmijo jih lahko tudi obiskovalci. Koruze za njihovo prehrano, navaja gospodar turističnega društva, na leto priskrbijo med dvema in tremi tonami.
A labodi so le ena od več vrst vodnih ptic, ki tu prezimujejo. Zato pa je lahko obisk jezera, tudi ko vožnja s čolnom tam ni mogoča in je pokrajina manj bohotna, zrak z nizkimi temperaturami pa ni preveč mil, ena od izletniških izbir.
Na Zbiljskem jezeru je stalno okoli 160 labodov, kar je na kvadraturo največ pri nas. Pozimi se njihovo število poveča. Trenutno jih je, poleg drugih vrst vodnih ptic, ki tam prezimujejo, približno 200.
Peš do gradu
Med načrti, povezanimi z Zbiljskim jezerom, je celostna ureditev kolesarske poti in predvsem pešpoti. Kot pravi Pipan, je pohod okoli jezera, če nisi domačin, za zdaj praktično nemogoč. Zato si želijo, da bi uredili takšno pot in z njo povezali še nekaj zanimivih lokacij v tem okolišu.
Med njimi je tudi smledniški Stari grad, od katerega so ostale bolj ali manj le ruševine, čeprav na njem že dolgo potekajo arheološke raziskave. Obstajajo tudi obnovitveni načrti, ki bi, ko bodo na voljo sredstva, nazaj na svoje mesto postavili tudi razgledni stolp. Po strokovnih predvidevanjih naj bi bil visok blizu 30 metrov.
Smledniški Stari grad
Smledniški Stari grad: v 11. stoletju so gradili utrjen stolp, ki so ga vse do leta 1610 dozidavali. Prvi srednjeveški gospodarji utrdbe so bili grofje Wiemar Orlamunde.
Zgodovinska in razgledniška točka
Lokacija gradu je zanimiva tako zgodovinsko kot razgledniško, z njega se vidi tudi Zbiljsko jezero. Čeprav pozimi, ko tam še močno zapiha, ta lokacija za razgledovanje mogoče ne bo vedno požela navdušenja.
Smledniški grad kot razgledna točka
Zamisel o "zbiljski pešpoti", ki bi povezala več lokacij tega okoliša, pa je naslednja: dostopna bi bila z javnim prevozom, avtobusom ali vlakom, začela pa bi se v vasi Zbilje. Vodila bi mimo hidroelektrarne Medvode in Zbiljskega gaja, nato pa bi pot zavila v Smlednik, od tam na grad, nato prek naselja Brezovec, ki je na robu golf igrišča Smlednik. Od tam bi se vrnila v Medvode. Dolga bi bila približno deset kilometrov, pravi Pipan.
Na gradu že dolgo potekajo raziskave. V njegovem obnovitvenem načrtu je predvidena tudi postavitev razglednega stolpa, ki naj bi bil po strokovnih predvidevanjih visok 30 metrov.
Srednjeveška utrdba
Stari grad najdete dobre štiri kilometre od Medvod. Prvi srednjeveški gospodarji utrdbe so bili grofje Wiemar Orlamunde. Kot navajajo zgodovinski viri, so, ker so razumeli pomen hriba nad prehodom čez Savo, tam že v 11. stoletju zgradili utrjen stolp, ki so ga vse do leta 1610 dozidavali.
Sredi 17. stoletja so takratni lastniki grad opustili in se preselili v nov dvorec v vasi Valburga. Prvotni grad je začel postopoma propadati. V svojih zapisih ga je omenjal že Janez Vajkard Valvasor.
Grad je bil v preteklosti v rokah številnih plemiških rodbin, med njimi so bili tudi grofje Andeški in Celjski.
Grad je bil v v rokah številnih plemiških rodbin, med njimi so bili tudi grofje Andeški in Celjski.
Utrdba predstavlja najizvirnejši razvoj zasnove in oblike srednje velikega srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji. Njegovi ostanki presegajo lokalni pomen.
