Jesenski potep po Šampanji

Bojazen, da je začetek novembra za obisk Šampanje karseda neposrečen termin, se je izkazala za neumestno. Z malce sreče z vremenom in obilico dobre volje in žeje je namreč Šampanja zanimiva tudi v času, ko z dreves in trte odpadajo zadnji listi in so vinogradi že skoraj goli. Prva in najatraktivnejša točka v pokrajini šampanjca je seveda njena nekdanja prestolnica, Epernay in slavna Avenue de Champagne. Po pripovedovanju prijateljev sem si jo sicer predstavljal precej bolj "idilično", kot se je izkazala v resnici, a zato ni bila nič manj zanimiva. Slavne in malo manj slavne kleti, ki obiskovalcem odgrnejo kanček platna v skrivnost pridelovanja šampanjca, vsi seveda najboljšega. Ker najmlajša člana družine krepko zaostajata za magično starostjo, ki dovoljuje konzumiranje alkohola, smo morali pri izbiri, katero klet obiskati, posebno pozornost nameniti vsaj kolikor toliko privlačnemu obisku za najmlajše. In kaj bi lahko prekosilo vlakec, ki vozi po mračnih hodnikih dobrih 30 metrov pod površjem?

Tako smo velika in znana imena, kot je Moet Chandon, izpustili, butika seveda ne, saj je v njem že mogoče nabaviti novoletno oblečeni šampanjec, in se ustavili pri Maison Eugene Mercier, prvemu Francozu, ki je omogočil okusiti šampanjec tudi navadnemu človeku. Pred tem so šampanjec pile le bogate elite. Njegov sod, ki so ga poimenovali kar katedrala šampanjca in v katerega je podjetni Mercier spravil 1600 hektolitrov šampanjca, je potoval v Pariz leta 1889 na svetovno razstavo. Tam si je zaslužil vsaj toliko pozornosti kot Eifflov stolp. Po krajšem predstavitvenem filmu s panoramskim dvigalom te pri Mercierju odpeljejo v globine, kjer te pričaka vlakec in pot po toboganu se začne. Mercierjev vnuk je leta 1950 v kleti organiziral t. i. La rallye de champagne, kjer so po 18 kilometrov dolgih kleteh dirkali z renoultovimi modeli. Pri tem se ni razbila niti steklenica šampanjca. Na koncu sledi seveda degustacija. Koliko kozarčkov, je seveda odvisno, koliko ste pripravljeni odšteti za vstopnico. Splača se, ne glede na število.

Skoraj v vsakem vodiču je opozorilo, da ne kaže spregledati številnih manjših pridelovalcev v okolici, ki imajo prav tako kakovosten, a precej cenejši "pridelek" kot velika imena na Avenue de Champagne. Tudi to smo preizkusili in lahko le pritrdimo. V Reimsu nas je poleg veličastne katedrale premamil šampanjec v številnih malih trgovinicah ob njej.

Kot rečeno, Šampanja nas je vsestransko navdušila, tako s ponudbo, prijaznostjo in ceno. Naslednji obisk mogoče v času trgatve, ko mora v vinogradih in kleteh vladati posebno vzdušje. Mnoge kleti namreč vabijo obiskovalce, da jim v času trgatve priskočijo na pomoč. Najverjetneje ne brezplačno!