Dan mrtvih po mehiško

"Pomenkovanje" z dušami umrlih Mehiška tradicija praznovanja dneva mrtvih je danes mešanica predkolumbovske tradicije in iz Španije prinesenega katolištva. Ne le na pokopališčih, kjer se srečajo z dušami umrlih in jim postavijo posebne oltarje z njihovo najljubšo hrano in pijačo, fotografijami in spomina vrednimi stvarmi, tudi doma oživljajo spomin na svoje bližnje, ki so že odšli v večna lovišča. Družine začnejo v svojih domovih že zadnjega oktobra postavljati oltarčke – prvi dan za dojenčke in otroke, saj je prvi november znan kot dan nedolžnih, v noči na drugi november pa za odrasle, saj dan mrtvih praznujejo dan kasneje kot drugod po svetu.

Tudi Laura, antropologinja srednjih let iz mehiške prestolnice, je postavila dva oltarčka. Manjšega je posvetila moževi hčerki, ki je umrla v prometni nesreči. Okrasila ga je z oranžnimi cvetovi ognjiča, sladkim kruhom mrtvih, majcenimi igračami, ki bi zabavale otroke, hrano, ki jo otroci radi jedo – sadje in sladkarije, vključno s sladkornimi mrtvaškimi glavami –, in seveda s fotografijami umrlih. Drugi, večji oltarček je nastal prvega novembra in Laura ga je poleg tradicionalnega mehiškega "prta" ozaljšala še z vezenim prtom, ki ga je njen sin prinesel iz Bolgarije. Spredaj so se v družbi oranžnih ognjičevih cvetov in gorečih svečk gnetle fotografije umrlih družinskih članov, prijateljev in hišnih ljubljenčkov, zraven pa stvari, ki so jih umrli imeli radi: od cigaret in tekile do zgoščenk z njihovo priljubljeno glasbo in okusne hrane. Od oltarčkov, po stopnišču, skozi vrt in vse do ceste je vodila tudi z ognjičevimi cvetnimi listi posuta potka, da so duše prednikov lažje našle pot "domov".

Pojedina pomeni vrhunec praznovanja dneva mrtvih in drugega novembra zvečer se ob spominih zberejo družinski člani in prijatelji, ki v radostnem vzdušju ob slavnostni večerji in dobri kapljici pomislijo na svoje bližnje, ki so jih že zapustili. Radoživ klepet prepredajo anekdote o umrlih in obujanje spominov na njihova skupna doživetja. Bolj poetično navdahnjeni svojim ljubim v onostranstvu spišejo kakšno kratko pesem, imenovano calavera, ki je pravzaprav posmehljiv pesniški nagrobni napis, ob katerem se nasmejijo vsi zbrani. Nič objokovanja, ampak le intenzivno obujanje spominov na umrle in njihove življenjske radosti med postavljanjem darov na oltar in "pomenkovanje" z dušami drugega novembra zvečer, ko oltarčke navadno tudi podrejo in si privoščijo še pan de muertos, sladki kruh mrtvih z janežem, ki se slastno zlije s kadečo se vročo čokolado.

Živahni okostnjaki

Poleg oranžnih ognjičevih cvetov so v darovanjih nepogrešljive mrtvaške glave, narejene iz sladkorja ali čokolade in pisano okrašene Njihov oče je José Guadalupe Posada, ki je pred dobrim stoletjem, v času vladavine diktatorja Porfiria Díaza, želel satirično pokazati, da ne glede na družbeni status po smrti vse čaka ista okostenela usoda. Ta je lahko tudi vesela, zato so nekateri njegovi okostnjaki pravi veseljaki, hkrati pa pomeni nadaljevanje življenja, zato je okostnjake uprizoril pri vsakodnevnih opravilih. V dneh okrog drugega novembra zaživi živahna skupnost okostnjakov v vladni palači, razkošen oltar v spomin Fridi Kahlo pa postavijo tudi v Modri hiši, dolgoletnem domovanju kultne mehiške slikarke.

V času praznovanja dneva mrtvih tudi mehiške ulice dobijo nekaj novih prebivalcev – alebrij, veličastnih pisano poslikanih domišljijskih živali. Tradicionalno so narejene iz lesa, vendar ga vedno pogosteje – sploh za minljive maske, kot so te ob dnevu mrtvih – zamenja papir, ki ga z lepilom iz moke in vode oblikujejo v gromozanske "kipe", ki jih še živobarvno poslikajo, tako da prebudijo opazovalčevo domišljijo.