Neža Mrevlje

Nedelja,
6. 1. 2019,
4.00

Osveženo pred

5 let, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 9,65

31

Natisni članek

Natisni članek

nedeljski intervju transspolnost identiteta

Nedelja, 6. 1. 2019, 4.00

5 let, 11 mesecev

Življenjska zgodba: s spremembo oznake spola končno vidi in čuti sebe #intervju

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 9,65

31

Adam Julian | Foto Ana Kovač

Foto: Ana Kovač

Adamu Julianu so ob rojstvu pripisali ženski spol, nato pa se je pred dobrim letom odločil za tranzicijo spola, kar mu je prineslo občutek miru. "Ko se pogledam v ogledalo, končno vidim in čutim sebe," pravi.

Tabuiziranje transspolnosti, potiskanje tematike na družbeni rob, spremlja tudi pomanjkanje informacij o teh vprašanjih. S slednjim in ob tem še z diskriminacijo kot lezbijka se je dolgo srečeval tudi Adam Julian. Vse do 33. leta, ko se je odločil za prvi korak in šel na posvet k psihiatrinji, s čimer se proces tranzicije začne.

Sledile so operacije, hormonska terapija, pravna sprememba oznake spola, kar pri nas še dodatno odkriva družbeno dimenzijo marginaliziranega položaja transoseb v Sloveniji. Intime, ki je zaradi odstopanja od norme ukleščena v predsodke.

Potrditev spola za Adama Juliana ni enostavna, vendar je vredna. Prinesla mu je veliko pomiritev.

Sprememba oznake spola je Adamu Julianu prinesla pomiritev. Končno vidi in čuti sebe, pravi. Proces ni enostaven, a je vreden, še doda. | Foto: Ana Kovač Sprememba oznake spola je Adamu Julianu prinesla pomiritev. Končno vidi in čuti sebe, pravi. Proces ni enostaven, a je vreden, še doda. Foto: Ana Kovač

Za vas je bilo leto 2017 v znamenju tranzicije, spremembe oznake spola, leto 2018 pa v njenem zaobjetju. Pri 33 letih ste se odločili za spremembo.

Zakaj prav leti 2017 in 2018? Šele v začetku lanskega leta, pri skoraj 34 letih, sem naredil prvi korak k potrditvi spola. To je pomenilo prvi posvet pri psihiatru, ker je pri nas to začetek postopka tako medicinske kot tudi socialne tranzicije. Pridobiti moraš psihiatrično mnenje z diagnozo transseksualizma, ki je za zdaj pri nas še vedno označen kot duševna motnja.

A brez tega zdravniškega mnenja ne moreš narediti nič za svojo preobrazbo. Čeprav jaz januarja 2017 k psihiatrinji niti nisem šel po to potrdilo, temveč sem želel pridobiti strokovno mnenje, da si vse skupaj le domišljam. Pričakoval sem, da mi bo rekla, da sem za proces potrditve spola že prestar in da bom slišal stavek, češ, kje sem pa do zdaj hodil. A se je vse izteklo drugače.

Kakšna je bila izkušnja pri psihiatrinji?

Proti koncu pogovora, ko sva govorila o meni, moji družini in partnerskem odnosu, sem ji povedal za svoja vprašanja, pomisleke in dileme, povezane s spolom. Na to sem si začel kar sam odgovarjati, da kdo bi pa pri 33 letih sploh šel v proces tranzicije.

Psihiatrinja mi je zastavila zanimivo vprašanje. Vprašala me je, ali menim, da sem na začetku tega procesa? Po tem, kar je slišala, je nadaljevala, da že ves čas gravitiram k tranziciji, vendar temu do zdaj še nisem dal nekega imena. Ko sem na vse skupaj pogledal z druge strani, se je vse sestavilo. Spomnim se, kako me je ob tem prešinilo, da se bom moral zdaj s tem resnično ukvarjati. Po svoje sem upal, da ne bo tako.

"Šele v začetku lanskega leta, pri skoraj 34 letih, sem naredil prvi korak v smeri potrditve spola. (...) Ključna težava pri tem je neobstoj informacij. Ne veš, kam bi šel, kaj moraš narediti …" | Foto: Ana Kovač "Šele v začetku lanskega leta, pri skoraj 34 letih, sem naredil prvi korak v smeri potrditve spola. (...) Ključna težava pri tem je neobstoj informacij. Ne veš, kam bi šel, kaj moraš narediti …" Foto: Ana Kovač

Bi bilo po svoje lažje, da bi ostalo tako, kot je bilo?

Mislil sem, da mi tem pomislekom ne bo več treba posvečati velike pozornosti, da pač grem naprej in ta vprašanja o spolu končam. Da to ne bo pomenilo kakšne velike spremembe v mojem življenju. Pri 33 letih si določeno pot že prehodil in zato je na tej točki velik korak presekati ter tako začeti znova. Zato sem na neki ravni upal, da mi tega ne bo treba storiti. Lažje bi bilo.

Dati svoji transspolnosti dokončno priznanje in spoznanje, da za spremembo še ni prepozno, za vas ni pomenilo osvoboditve oziroma pomiritve?

Ne takoj. Najprej sem bil zmeden, vsega skupaj sem se nekoliko ustrašil.

Težava je, ker v medijih oziroma v javnosti prevladuje naracija o transspolnih osebah, in sicer, da smo "ujeti v napačnem telesu". Tega pojmovanja resnično ne maram, saj je zelo netočno. Sporoča tudi, da pri transosebah obstaja le ena vrsta poteka te izkušnje, da si že od otroštva ujet, zaradi tega pa nesrečen in depresiven.

Sam se s to zgodbo in travmo nisem nikoli identificiral. Prav tako pa tudi nisem pričakoval, da mi bo psihiatrinja predstavila drugo perspektivo.

"Od majhnega sem se čutil, da nikakor ne bom mogel zlesti v vlogo punčke in pozneje ženske ter tej vlogi pripisane ženskosti. To mi je bilo tuje, vse skupaj sem občutil kot maškarado. Nekaj časa sem se sicer trudil, a ni šlo. Še najbolje sem se počutil, ko so naju starši z bratom podobno oblekli." | Foto: Ana Kovač "Od majhnega sem se čutil, da nikakor ne bom mogel zlesti v vlogo punčke in pozneje ženske ter tej vlogi pripisane ženskosti. To mi je bilo tuje, vse skupaj sem občutil kot maškarado. Nekaj časa sem se sicer trudil, a ni šlo. Še najbolje sem se počutil, ko so naju starši z bratom podobno oblekli." Foto: Ana Kovač

Slovar identitet spola

Cisnormativnost domneva, da so vse osebe cisspolne, in ustvarja družbo, v kateri je cisspolnost družbeno sprejeta spolna identiteta.

Cisspolnost je spolna identiteta, pri kateri se spolna identiteta osebe ujema s spolno identiteto, ki je osebi bila določena glede na osnovo spola, pripisanega ob rojstvu.

Biološki spol je spol, ki je osebi pripisan ob rojstvu, upoštevajoč anatomijo njenih genitalij, in ga določi zdravnica ali zdravnik.

Družbeni spol je družbeni konstrukt, ki v naši kulturi deli ljudi na moške in ženske in jim s tem predpisuje določene stereotipne spolne vloge, spolne identitete in spolne izraze.

Transspolnost – spolna identiteta, ki presega binarnost cisspolnosti; transspolnost ne temelji na nujnosti ujemanja ob rojstvu pripisanega biološkega spola in osebne spolne identitete, temveč zajema vse spolne identitete, ki niso v skladu s cisnormativnostjo.

Transspolna oseba – oseba, katere spolna identiteta ni cisspolna; pri transspolnih osebah se spol, ki je bil osebi pripisan ob rojstvu, ne ujema s spolno identiteto in/ali spolnim izrazom, ki jo čuti oseba sama in s katero se identificira.

Vir: Legebitra.si

V Priročniku za medijsko poročanje o transspolnosti je prav tako poudarjena problematičnost dikcije "ujetosti v napačno telo", ker transspolno osebo prikazuje kot trpečo, nesvobodno in nemočno. Kot žrtev.

Ne trdim, da nobena transspolna oseba svojega doživljanja opisala ne bi s temi besedami. Gre za zelo različne izkušnje in dojemanja, a zame to ni veljalo, ni bilo tako drastično. Sem pa od majhnega vedel, da bi bil, če bi lahko izbiral, raje fant. A hkrati sem bil do nedavnega prepričan, da nimam izbire. Tako sem se rodil in tako moram živeti. V Sloveniji se z izjemo Salome v preteklosti o transspolnosti ni veliko govorilo. Tako pa se je nemogoče orientirati.

Njena izkušnja zame ne pride v poštev, ker gre za transžensko in tako nisem mogel postaviti nobenih vzporednic z njo, drugih zgodb pa ni bilo na voljo. Zato je bil moj sklep, da ne morem izbirati in da moram živeti s tem, kar imam. Ko sem se pri 21 letih razkril kot lezbijka, sem v tem našel določeno svobodo. Stereotipno so lezbijke bolj možate, kar je meni v tistem trenutku prišlo prav. To je bil del identitete, ki mi je bil bližji kot to, kar bi morala biti moja vloga v ženskem družbenem spolu.

V teh 12 letih sem tako vedno bolj gravitiral k temu, kar se družbeno pojmuje kot moški izraz. V smislu oblačil, pričeske, vedenja … Čeprav sem sprva v tej identiteti čutil več svobode, mi je sčasoma postajalo vse bolj jasno, da to vseeno to ni to, kar si želim. Mi je bilo sicer bližje, lažje, kot da bi se moral truditi biti stereotipna ženska. Bolj kot sem čutil to, bolj sem se ukvarjal z vprašanji, kaj bi še lahko naredil v tej smeri. Zato sem se januarja 2017 odločil za posvet pri psihiatrinji.

" Večkrat se zalotim v razmišljanju, če sem “dovolj moški”. Pri čemer pa se lahko naslonim samo na stereotipe, ki hitro lahko vodijo do toksične maskulinosti in negativnih vedenjskih vzorcev, ki jih povezujemo z družbenim moškim spolom. Vendar zakaj temu posvečam toliko pozornosti in truda? Partnerka mi večkrat reče, če mislim, da se cismoški ukvarjajo z vsemi temi vprašanji. Moj instinktiven odgovor na to je, da nimajo kaj za dokazati." | Foto: Ana Kovač " Večkrat se zalotim v razmišljanju, če sem “dovolj moški”. Pri čemer pa se lahko naslonim samo na stereotipe, ki hitro lahko vodijo do toksične maskulinosti in negativnih vedenjskih vzorcev, ki jih povezujemo z družbenim moškim spolom. Vendar zakaj temu posvečam toliko pozornosti in truda? Partnerka mi večkrat reče, če mislim, da se cismoški ukvarjajo z vsemi temi vprašanji. Moj instinktiven odgovor na to je, da nimajo kaj za dokazati." Foto: Ana Kovač

Odločitev je morala dozoreti?

Ključna težava pri tem je neobstoj informacij. Ne veš, kam bi šel, kaj moraš narediti … V tistem obdobju sem zato začel iskati vsebine o transspolnosti na spletu. Sledil sem izkušnjam iz tujine in tako prihajal v stik z zelo različnimi zgodbami, ki drugačne od te "klasične", ki govori o ujetosti v napačnem telesu.

Naletiš na to, kako je nekdo 25 let na zunaj živel zadovoljno življenje v spolu, ki mu je bil pripisan, in v družbenih okvirih, ki mu na ta način pritičejo, čeprav pri sebi niso bili zadovoljni. Vse dokler niso začeli raziskovati, kaj drugega jim je na voljo oziroma kako bi lahko prišli do bližje izraza, ki ga čutijo.

Vprašanje identitete je kompleksno, od zunaj je kdaj komu to težko razumeti.

Tudi od znotraj je to kdaj težko razumeti. Je pa zelo človeško, da drugega kdaj ne razumemo, pa bi zdaj lahko govorila o hobijih, interesih … Vendar je pri tem pomembno, da ne ocenjujemo, ne vrednotimo. Ni treba razumeti ali se strinjati, zato da nekomu omogočimo ali dopustimo, da upravlja svoje življenje. Ni moja pravica in ne dolžnost, da se ukvarjam s tem, kako živi drugi.

Kaj občuti Adam Julian po spremembi oznake spola? "Mir in to je največja sprememba. Ko se pogledam v ogledalu, končno vidim in čutim sebe. Prej je bil vedno razkorak med tem kako sem videl sam sebe in kako sem bil videti od zunaj." | Foto: Ana Kovač Kaj občuti Adam Julian po spremembi oznake spola? "Mir in to je največja sprememba. Ko se pogledam v ogledalu, končno vidim in čutim sebe. Prej je bil vedno razkorak med tem kako sem videl sam sebe in kako sem bil videti od zunaj." Foto: Ana Kovač

Nekateri teoretiki poudarjajo, da so transspolne osebe lahko spolni konservativci v smislu družbenega uprizarjanja spola.

To je lahko res, kar sem spoznal tudi prek svoje izkušnje. Večkrat se zalotim v razmišljanju, ali sem "dovolj moški". Pri čemer pa se lahko naslonim samo na stereotipe, ki hitro lahko vodijo do toksične moškosti in negativnih vedenjskih vzorcev, ki jih povezujemo z družbenim moškim spolom. Vendar zakaj temu posvečam toliko pozornosti in truda?

Partnerica me večkrat vpraša, ali mislim, da se cismoški ukvarjajo z vsemi temi vprašanji. Moj instinktiven odgovor na to je, da nimajo kaj dokazati. Živijo tako, kot so se rodili, takšni, kakršni so in tako, kot so bili vzgojeni v spol. To mesto jim v družbi od rojstva pripada. Meni pa ne, jaz se šele zadnji dve leti poskušam znajti v tej zmedi. Torej, kam spadam in kje je moje mesto.

Tudi cisspolne osebe se lahko sprašujejo, ali ustrezajo družbenih kategorijam določenega spola, ravno v smislu telesnih tehnik in drugega. Na primer, ali sem dovolj možat za svoja leta, karkoli že to pomeni?

Saj to, kaj to pomeni? Na spletu je veliko podpornih skupin in v tem kontekstu se spomnim smešnega zapisa nekega fanta, ki je cisspolnemu moškemu rekel, da ima zelo simetrično postavljene bradavice. Najbrž ga je ta izjava presenetila, vendar pa je to med transmoškimi, ki se odločajo za operacije zgornjega dela telesa, zelo pogosta tema, saj je v našem primeru to stvar kirurškega posega in rezultati so zelo različni, odvisni pa od tega, kako je narejeno ter kako se zaceli.

Predvsem pa je ta zgodba ilustracija velikega psihološkega bremena na tiste trans osebe, ki bi rade ustrezale normativu. To lahko pomeni velik pritisk, ali si videti pravilno, ustrezno in resnično.

Oloop
Trendi Delo s tekstilom za družbene spremembe

Obstajajo tudi spletne strani z napotki o telesnih tehnikah ob spremembi spola. Koliko ste se sami ukvarjali s tem?

Kdaj gre to res daleč, vendar pa je to odvisno od posameznika, kje vidi svoje slabosti. Kompleks je ne glede na spol vedno subjektiven. Torej, kje pri sebi zaznavaš določeno nezadostnost. Nekateri se obremenjujejo z glasom, drugi z višino, tretji s številko noge … S stvarmi, na katere ne moremo vplivati. Vendar nekateri na primer kljub temu nosijo prevelike čevlje in si jih tako obuvajo z vložki.

Ste v tem spraševanju, ali ste dovolj moški, ukvarjali tudi z razvijanjem določene stereotipne moške telesne tehnike?

Nikoli. Mi je pa mama že pred tranzicijo govorila, da naj skrajšam korak in med hojo dam roke iz žepov. Se pa s temi vprašanji nekateri veliko ukvarjajo. Torej, kako moški hodijo, sedijo …

Spomnim se pogovora s cismoškim, ko sem sodeloval na Živi knjižnici in mi je rekel, da je pri meni vseeno nekaj drugačnega, česar sicer ni znal čisto opredeliti. To mi je dalo misliti in prišel sem do ugotovitve, da je verjetno govoril o socializaciji v določeni spol, ki vpliva na nas. Torej, to kar nam je privzgojeno glede na pripisani spol.

"Pri zgodnjih 20 letih sem se nato začel intenzivno ukvarjati s svojo spolno usmerjenostjo. Me je bilo pa razkritja, da me privlačijo ženske, veliko bolj strah kot razkritja, da sem transoseba. Ne nazadnje je to bilo takrat zame prvič in nisem imel nobene orientacije, kako se bo okolica odzvala. Nisem vedel, kaj bodo rekli družina in prijatelji. Ali bom imel podporo ali me bodo vsi zavrnili." | Foto: Ana Kovač "Pri zgodnjih 20 letih sem se nato začel intenzivno ukvarjati s svojo spolno usmerjenostjo. Me je bilo pa razkritja, da me privlačijo ženske, veliko bolj strah kot razkritja, da sem transoseba. Ne nazadnje je to bilo takrat zame prvič in nisem imel nobene orientacije, kako se bo okolica odzvala. Nisem vedel, kaj bodo rekli družina in prijatelji. Ali bom imel podporo ali me bodo vsi zavrnili." Foto: Ana Kovač

Kakšna je bila vaša notranja slika v otroštvu in mladostništvu?

Od mladih nog sem čutil, da nikakor ne bom mogel zlesti v vlogo punčke in kasneje ženske ter tej vlogi pripisane ženskosti. To mi je bilo tuje, vse skupaj sem občutil kot maškarado. Nekaj časa sem se sicer trudil, a ni šlo. Še najbolje sem se počutil, ko so naju starši z bratom podobno oblekli.

Težje je bilo ob dogodkih, kot na primer valeta in maturantski ples, ki so zelo spolno zaznamovani. Danes je to sicer že manj očitno, vendar pa je bilo pred 20 leti drugače. Ko danes govorim o tem, me je groza. Bil sem oblečen v kratko obleko in imel dolge lase, čeprav vse skupaj niti ni bila neprijetna izkušnja, ker je bil odziv okolice tako pozitiven. Takrat sem za trenutek pomislil, da mogoče pa bo kaj iz tega in da je vse skupaj bila morda le faza, vendar se to ni zgodilo. Vedno bolj mi je namreč ženskost postajala tuja.

To je bilo verjetno težko?

Neprijetno je, ker ne veš, kaj delaš narobe. To, kar je bilo zame težko, je bil občutek neprestanega neuspeha. Da bi moral nekaj delati drugače, vendar ne znam in ne zmorem.

To je pri meni dolgo trajalo. Pri zgodnjih 20 letih sem se nato začel intenzivno ukvarjati s svojo spolno usmerjenostjo. Me je bilo pa razkritja, da me privlačijo ženske, veliko bolj strah kot razkritja, da sem transoseba. Ne nazadnje je to bilo takrat zame prvič in nisem imel nobene orientacije, kako se bo okolica odzvala. Nisem vedel, kaj bodo rekli družina in prijatelji. Ali bom imel podporo ali me bodo vsi zavrnili.

Pred dobrimi 15 leti se o teh temah ni toliko govorilo kot zdaj in tako lahko lažje preverjaš temperaturo. Šel sem na slepo, saj sem se zavedal, da se ne morem več pretvarjati, zato da bodo drugi zadovoljni. Zavedal sem se, da moram živeti čim bližje sebi. Bilo je nekaj napornih izkušenj, ki so se sčasoma pomirile. Zdaj, pri razkritju svoje transspolnosti, sem približno vedel, s katerimi ljudmi sem imel dobre izkušnje in s kom je bilo težje. Zdaj me je bilo bolj strah, kako bom to speljal v profesionalnem življenju. Ali bom moral iskati novo službo?

Mario Ponjavič
Sportal Trnova pot od kome, invalidskega vozička do maratona: Usoda mi je podarila še eno življenje

Ste jo morali?

Ne, je pa ravno zaradi službe moja zasebnost postala zelo javna. Kot prokurist sem se s prejšnjim imenom pojavljal v poslovnem registru, ki je povezan s splošnim registrom prebivalstva, kjer je vidno, da gre za isto osebo, le da so se podatki spremenili.

Moj osebni položaj je tako postal del širše razprave. Sam sem se sicer odločil del tega deliti z javnostjo, zaradi prispevanja k družbeni ozaveščenosti, kar pa ne pomeni, da to zadeva vse moje življenje.

Kako se počutite s svojo preteklostjo kot ženska? Se je z operacijo zgodila delitev vašega življenja na prej in potem?

V službi se mi je pred nedavnim zgodil zanimiv dogodek, ki me je spravil s tira veliko bolj, kot bi si mislil. V pisarni nas je obiskal poslovni partner, ki ni vedel za mojo tranzicijo. Ko me je zagledal, me je pozdravil s prejšnjim, ženskim imenom. Bil sem v šoku, nisem vedel, kaj naj naredim. Za trenutek sem bil popolnoma izgubljen.

Ko kdaj naletim na kakšno svojo službeno elektronsko sporočilo od prej, mi je tuje, kot da to ne bi bil jaz. Pa ne gre za to, da bi želel karkoli zanikati, zato tudi nisem izbrisal svojega prejšnjega profila na Facebooku, kjer imam objavljene še stare fotografije. Le preimenoval sem ga in uradno objavil, da sem zdaj Adam. Ne želim izbrisati svoje preteklosti. Svoje osebne zgodbe ne morem povedati brez predhodnih 33 let. Nisem se rodil pred dvema letoma, no, po svoje sem se, pa vendar. Ne morem zanikati svojega preteklega življenja, čeprav ne morem reči, da mi je toplo pri srcu, ko moram te dve zgodbi kdaj med sabo povezati.

"Pred tranzicijo sem kot lezbijka doživel precej diskriminacije. Na nek način je precej boleče gledati, kako se to čez noč lahko spremeni. S spremembo oznake spola, spremembo ene črke v dokumentu mi pripadajo stvari, ki mi prej niso." | Foto: Ana Kovač "Pred tranzicijo sem kot lezbijka doživel precej diskriminacije. Na nek način je precej boleče gledati, kako se to čez noč lahko spremeni. S spremembo oznake spola, spremembo ene črke v dokumentu mi pripadajo stvari, ki mi prej niso." Foto: Ana Kovač

Je podobno tudi, ko vidite svoje fotografije iz preteklosti?

Občutim, da to nisem več jaz. Mi jih je pa zanimivo gledati, ker šele na njih vidiš, kako se je vse spremenilo. Ko se med tranzicijo vsakodnevno opazuješ, nekaterih sprememb ne vidiš več in tako šele vidiš, kako daleč si prišel.

In kaj ob tem občutite?

Mir in to je največja sprememba. Ko se pogledam v ogledalu, končno vidim in čutim sebe. Prej je bil vedno razkorak med tem, kako sem videl sam sebe in kako sem bil videti od zunaj. To ni bila ista oseba, a ljudje te berejo, kot te vidijo, saj drugače niti ne morejo.

Ste imeli težave s spremembo govora v moški spol?

Ne. Mislil sem si sicer, da bom imel težave s preklopom v jeziku, 33 let govoriti na en način ni kar tako. A je to šlo vse skupaj tako hitro in gladko. V govoru v moškem spolu sem se takoj dobro počutil.

Omenili ste, da si je mama zelo želela hčerko, kako je družina sprejela vašo spremembo?

Veliko lažje je bilo kot pred 15 leti, ko sem povedal, da sem lezbijka. Mama se je navezala ravno na to zgodbo in rekla, da je nič več ne more presenetiti. V družini nisem naletel na odpor.

Kako ste si izbrali novo ime?

To je precej težko, ker lahko izbereš karkoli. Nobene zgodbe ni za mojim imenom. Se mi je pa Adam vedno zdelo stabilno ime.

"V živo se spomnim, kako mi je zaposleni na letališči, ko sem prvič šel na pot z novimi dokumenti, rekel: "Gospod, želim vam prijetno potovanje." Gospod sem, gospod sem, mi je odmevalo v glavi. Ljudje me pravilno zaznavajo, dogaja se. In ne samo to, prvič imam tudi papir, ki to potrjuje." | Foto: Ana Kovač "V živo se spomnim, kako mi je zaposleni na letališči, ko sem prvič šel na pot z novimi dokumenti, rekel: "Gospod, želim vam prijetno potovanje." Gospod sem, gospod sem, mi je odmevalo v glavi. Ljudje me pravilno zaznavajo, dogaja se. In ne samo to, prvič imam tudi papir, ki to potrjuje." Foto: Ana Kovač

Kako je bilo s pravno spremembo oznake spola?

Imel sem srečo v nesreči. Potrdilo psihiatrinje sem imel že nekaj mesecev pri sebi, vendar sem se odločil, da tega še nekaj časa ne bom urejal. Konec februarja lani sem namreč imel planiran posvet z endokrinologinjo v Beogradu, saj je proces za začetek hormonske terapije v Sloveniji trajal predolgo.

Nisem želel tvegati, da bi šel čez srbsko mejo z dokumenti, ki govorijo o meni v moškem spolu, a še ne ustrezajo moji fizionomiji. Zato sem s pravno spremembo čakal in tako papirje vložil marca.

Pri nas nimamo posebnega obrazca za spremembo spola, tudi ni takse za to, ker postopek ni predviden. Zato to narediš na obrazcu za spremembo imena, kjer na roke napišeš, da želiš tudi spremembo oznake spola in s tem tudi določitev nove številke EMŠO. To sem oddal, naslednji dan pa so me klicali z matičnega urada, da vodilna pri njih ne želi podpisati spremembe, ker v Sloveniji nimamo zakonodaje, ki bi to urejala. Obstaja samo en člen v pravilniku, ki določa, da se ta sprememba vpiše na podlagi uradnega potrdila pristojne zdravstvene ustanove, da je oseba spremenila spol. Ker je tako široka napisana definicija, se je do zdaj v praksi to pravno urejalo na podlagi psihiatričnega potrdila. Nekaj časa je to bilo dovolj, potem pa so začeli zahtevati dodatna dokazila, za katera pa ni bilo jasno, kaj natanko so. Enako so napisali tudi meni. Moj odvetnik jim je odgovoril, da naj za zadržek izkažejo pravno podlago.

Ker se je pravna sprememba spola zavlekla, sem moral na eno službeno pot iti s starimi dokumenti, čeprav sem pred tem že začel  hormonsko terapijo. Na letališču v Frankfurtu se mi je zgodila zoprna situacija, ko so me na varnostni kontroli na podlagi dokumenta, kjer je bila oznaka spola vpisana še kot ženska, moj spolni izraz pa precej moški, spraševali, kdo naj me pregleda, ženska ali moški. Kmalu po tem dogodku so mi z urada sporočili veselo novico, da lahko tudi uradno spremenim oznako spola.

"Na nekaterih področjih moški lažje sprejmejo mnenje drugega moškega, kot pa, da bi to vedela ženska. Tehnologija je na primer eno od takšnih področij. To mi je bilo vedno blizu in zato veliko vem o tem. Res opažam, kako so moje informacije, izrečene pred tranzicijo, drugače sprejemali kot zdaj." | Foto: Ana Kovač "Na nekaterih področjih moški lažje sprejmejo mnenje drugega moškega, kot pa, da bi to vedela ženska. Tehnologija je na primer eno od takšnih področij. To mi je bilo vedno blizu in zato veliko vem o tem. Res opažam, kako so moje informacije, izrečene pred tranzicijo, drugače sprejemali kot zdaj." Foto: Ana Kovač

Imate še kakšne izkušnje z diskriminacijo?

Pred tranzicijo sem kot lezbijka doživel precej diskriminacije. Po svoje je precej boleče gledati, kako se to čez noč lahko spremeni. S spremembo oznake spola, spremembo ene črke v dokumentu mi pripadajo stvari, ki mi prej niso.

Ko me ljudje vprašajo, kako se identificiram glede spolne usmerjenosti, mi je neprijetno reči, da sem zdaj heteroseksualec. Kakorkoli obrneš, moj prejšnji položaj je dolgo ustvarjal položaj "mi proti njim" in da bi se zdaj znašel na drugi strani, se mi zdi prav zadušljivo. Ne želim biti del množice, saj sem se že zgodaj čustveno umestil na drugo stran tega razdora. Odprto z vsem srcem podpiram, da bi vsi ljudje imeli enake pravice. Vendar mi je misel, da bi me vključili v skupino "oni", zelo neprijetna.

Bili ste del ranljive manjšine …

… zdaj pa s spremembo oznake spola pridejo zraven vsi privilegiji. Želim se izogniti konformizmu. Ne želim, da se s tem, ker ni več moja težava, ne bi več ukvarjal. Na to se spomnim na vsakem koraku, ko mi je omogočeno to, kar mi prej ni bilo. Lahko se poročim, lahko posvojim otroka, lahko se s partnerico prijavim na umetno oploditev. Vse te pravice mi naenkrat pripadajo, pa sem ista oseba. Zakaj mi prej niso? Zakaj vsem mojim prijateljem iz istospolnih skupnosti ne pripadajo? Še pred dvema letoma smo bili na istem.

Zdaj, ko živite kot moški, opažate kakšne razlike v vedenju drugih do vas?

Jih, in to tudi pri tistih, ki vedo za mojo tranzicijo. To je resnično neverjetno. Tisti, ki pravi, da ne obstajajo razlike v dojemanju žensk in moških, naj se zbudi. Predvsem je razlika v tem, kako me obravnavajo moški.

Imam maserja, ki me pozna še iz obdobja pred tranzicijo. Vedno sva kaj poklepetala, vendar nikoli ne na tako zelo osebni ravni. Po operaciji, ko sem prvič prišel tja, sem opazil razliko, kako se je drugače začel pogovarjati, na primer s kom je bil, kaj je počel … To me je presenetilo.

Pred nedavnim me je taksist, ki me je peljal z letališča, ko sem se vrnil iz Nemčije, dobesedno vprašal, "ali sem šel na p****". Vedno znova sem šokiran nad objektifikacijo žensk.

Na nekaterih področjih moški lažje sprejmejo mnenje drugega moškega kot pa ženske. Tehnologija je na primer eno od takšnih področij. To mi je bilo vedno blizu, zato veliko vem o tem in res opažam, kako so informacije, ki sem jih izrekel pred tranzicijo, sprejemali drugače kot zdaj.

Kaj so pozitivne strani vašega položaja?

V živo se spomnim, kako mi je zaposleni na letališču, ko sem prvič šel na pot z novimi dokumenti, rekel: "Gospod, želim vam prijetno potovanje." Gospod sem, gospod sem, mi je odmevalo v glavi. Ljudje me pravilno zaznavajo, dogaja se. In ne samo to, prvič imam tudi papir, ki to potrjuje.

Vaše notranje dojemanje in sprejemanje okolice je zdaj skladno?

Tako je. Ni več občutka, da bi moral biti nekaj drugega in da tega ne morem doseči. Proces potrditve spola ni enostaven, vendar je zame vredno.

Preberite še:

Katja Gaspari Leben
Trendi Katja Gaspari Leben: Neplodnost je v Sloveniji še vedno velik tabu
Maja Golob
Trendi "Vedela sem le, da tako naprej ne morem več" #intervju