"Starša naj bosta pred otrokom enotna, nesoglasja naj uredita pozneje"

Mia Bone in Petra Julia Ujawe sta avtorici med starši in otroki zelo zaželenega priročnika Zdravilne zgodbice, ki je izšel pri založbi Didakta. Priročnik, ki je opremljen s krasnimi ilustracijami, vsebuje zgodbice, spisane s skrbno izdelanimi jezikovnimi vzorci, ki spodbujajo usvajanje osnovnih razvojnih nalog in razreševanje težav v prvih letih malčkovega življenja. "Zdravilne zgodbice so pisane za starše in otroke, da otroci na najbolj naraven način dobijo idejo, kako naj težavo rešijo, poleg tega pa dobijo potrditev, da niso sami v težavi."

Kako in zakaj so nastale Zdravilne zgodbice? Petra Julia: Poznava se zelo dolgo, več kot petnajst let. Vedno sva iskali način, kako bi poslovno sodelovali, ker sva zelo dobri prijateljici. Lani poleti sva se pogovarjali, koliko je različnih priročnikov za starše, ničesar pa nisva našli, kar bi pomagalo otrokom in njim olajšalo pot skozi razne razvojne izzive. Tako sva združili obe polovici možganov, bili sva logično-razreševalni in tudi kreativni, in tako so nastale Zdravilne zgodbice.

Mia: Moja babica bi rekla, da sva združili prijetno s koristnim (smeh, op. p.). Zdravilne zgodbice so pisane za starše in otroke, da otroci na najbolj naraven način dobijo idejo, kako naj težavo rešijo, poleg tega pa dobijo potrditev, da niso sami v težavi. Starši zgodbice sproščeno berejo in najbolj naravno "izobražujejo", ker nimajo občutka, da vzgajajo s pomočjo priročnika, otroci pa sproščeno poslušajo, saj nimajo občutka, da so pri učni uri. Tako otroci mimogrede na spontan način dobijo idejo za rešitev, poleg tega pa združijo levo in desno polovico možganov. Leva razume potek težave, desna pa predela čustva. Posledično krepimo socialno vedenje in nastavljamo nastavke za čustveno inteligentnost.

Te zgodbice so namenjene otrokom prvega starostnega obdobja, nekje do treh ali štirih let. Sta pazili, da je dolžina zgodbic ravno pravšnja? Kaj svetovati staršem, ko njihovi malčki ne morejo poslušati celotne zgodbice? Mia: Otroci so različni. Nekateri še nimajo razvitih sposobnosti, da bi toliko časa osredotočeno sledili zgodbi. Priporočava, da se zgodbice preberejo pred spanjem. Lahko se zgodi, da otrok vmes zaspi, ampak zgodbico končajte. Res ni budno spremljal celotnega poteka zgodbice, a njegovi možgani so sprejeli vsebino. Vse gre na našo podzavest, ta ves čas sprejema dražljaje tako od zunaj kot od znotraj.

Petra Julia: Pomembno je, da se zgodbice preberejo do konca. Če je otrok zaspal in smo prenehali brati, so možgani dobili le del zgodbe in niso dobili rešitve težave, ki je v vsaki zgodbi. Rešitev pa je ključna.

Mia: Če zgodbico, recimo Neustrašno Minko, ki noče v vrtec, končamo ravno tam, ko joče in trpi, potem se otroku zapiše sporočilo, da je težava nerešljiva. Pomembno je, da si vzamete čas in zgodbico preberete do konca.

In kako odgovorita na vprašanje, da zgodba otroka ne zanima oziroma ga ne gane? Mia: Preden bi odgovorila na to vprašanje, bi morala vedeti še nekaj podrobnosti: je otrok že vajen branja, se zna navezati na določene like v zgodbi, kako je z njegovo pozornostjo … Na splošno velja, da je treba vztrajati. Dosledno vztrajanje je najpomembnejši element vzgoje. Pogosto je treba ponoviti milijonkrat (npr. si obula copate, obriši si roke …) in tudi pri zgodbicah je tako.

Petra Julia: Nekateri otroci so se odzvali tudi že naslednji dan in so recimo po prebrani zgodbici šli z veseljem v vrtec, spet drugi potrebujejo več časa. Treba je vztrajati. Ko razrešimo težavo in gre otrok brez joka v vrtec, moramo to stanje vzdrževati. Treba je tudi obnavljati.

Na začetku knjige predstavita teorijo Erika Eriksona o tem, da so psihološke naloge povezane s starostjo in razvitostjo možganov. Vsaka faza razvoja ima psihološko nalogo, ki jo lahko rešimo uspešno ali neuspešno. Kaj se zgodi, če jih ne rešimo? Mia: Če jih ne rešimo, razvijemo negativni del. Če otrok ne razvije zaupanja, samostojnosti, potem razvije sram in občutek krivde, ki se pozneje v odraslosti vidi kot manjvrednostni kompleks. Te razvojne faze so vezane na starost, torej naravno prehajamo iz ene v drugo, a če smo pri vseh neuspešni, potem pri človeku zaznavamo več temnejših plati. Ne glede na to, ali smo v določeni fazi uspešni ali neuspešni, se premaknemo naprej. A vse bolj, ko smo neuspešni, vedno bolj smo tudi nezadovoljni, nižja je naša samopodoba. Pomembno je, da v vsaki fazi dobivamo spodbude iz okolja, ki pomembno sooblikujejo našo identiteto in samopodobo.

Seveda se pojavi vprašanje, če smo katero izmed faz slabo opravili, ali jo lahko pozneje popravimo. Mia: Pri tej knjigi se ukvarjamo z drugim razvojnim obdobjem, v katerem otrok krepi samostojnost. Če ne razvije samostojnosti, ima občutek krivde in sramu. To se lahko opazi, če nikoli v razredu ne dvigne roke, ker ima občutek, da nečesa ne zna dovolj. Kot odrasli lahko, če smo seveda dovzetni za osebni razvoj, ugotovimo, da se soočamo z notranjimi boji (demoni), ko nekaj v nas ni v najlepšem redu. Iščemo razloge za to, začnemo osebnostno rasti in popravljamo primanjkljaje. Vsak izmed nas pa nekaj ima, vsak ima svoje demone. Optimalnega razvoja ni; tudi če se vzgoje lotimo kot znanstvenega projekta, mora ta teči naravno. Vsi delamo napake in prepričana sem, da vsak starš v določenem trenutku deluje najbolje, kot zna. Če je to z objektivnega vidika dobro ali slabo, se pri posamezniku pokaže pozneje.

Bosta zdravilne zgodbice napisali tudi za odrasle? Mia: Hvala za izziv. Petra Julia: Trenutno piševa drugi del, to je za otroke od četrtega do šestega leta starosti, potem sledi obdobje od sedmega do desetega leta. Nato imava izziv, da bova poskusili napisati zgodbice za najstnike in odrasle.

Mia: Pri nas, starejših je dobro narediti še zvočne zapise. Pomembno je vsebino tudi slišati, saj ima branje na glas drugo moč. Zelo uporaben je sledeči trik: če greste na pomemben sestanek, kjer morate povedati nekaj neprijetnega, je pametno, da se doma pripravite in glasno ponovite. Vaša ušesa in jezik bodo pozneje na sestanku že domača s tem, ker morate povedati drugim in ne bo takšne treme.

Torej tudi odraslim svetujeta, naj večkrat beremo na glas? Petra Julia: Imeli sva idejo, da bi zgodbice za odrasle bile na voljo v zvočnem posnetku in bi jih lahko poslušali zvečer, ko imamo petnajst minut za sprostitev. Ravno tako se zgodba prilepi na možgane.

Mia: Pri branju na glas vklopimo drugi del možganov. Vse, kar si želimo vzeti k srcu, berimo na glas.

Naši možgani morajo zdaj predelati več podatkov, kot pa pred desetletji. Sta se tega držali tud pri svojih zgodbicah, da ni preveč podatkov? Mia: Vedno izpostavljam, da imamo danes na voljo na tisoče podatkov in naši možgani, čeprav so najpametnejši organ v telesu, delujejo po liniji najmanjšega odpora – s tem naravno prihranijo veliko mentalne energije. Da lahko danes v kopici vseh dražljajev preživimo, veliko filtrirajo in kategorizirajo, zato so določeni zapisi popačeni. Danes smo vsi bolj izpostavljeni stresu, ker je okrog nas ogromno informacij, ki nam jih ne uspe (vseh) procesirati. Upoštevali sva bistvo: čeprav je zgodba relativno dolga, se v njej stvari trikrat ciklično ponovijo.

Petra Julia: Trikrat je treba vse ponoviti, da možgani to usvojijo kot novo rutino. Določene stvari se tudi v zgodbicah ponovijo trikrat in čeprav je videti, kot da se ponavljava, je to z namenom.

Mia: Tudi branje zgodbic svetujeva trikrat na teden tri tedne. Tri je magična številka, ki jo možgani razumejo to kot vzorec in ga lahko sprejmejo kot navado.

Prej sta omenili, da zgodbice spodbujajo čustveno inteligentnost otrok. Današnji otroci so vse bistrejši, a so v medsebojnih odnosih vse bolj nerodni. Ponudita tudi rešitev v zgodbicah? Petra Julia: Zgodbice imajo magično lastnost, da če jo berete otroku, ki nima teh čustvenih težav, pri njem vseeno spodbujajo empatijo. Otrok bo tako lažje razumel prijatelja v vrtcu, ki lula v posteljo in se mu vsi smejijo. Lažje bo razumel njegovo stisko. Z branjem zgodbic ne premagamo samo težave pri posamezniku, ampak vzgajamo vse okoli tega otroka, da razumejo njegovo težavo.

Mia: Današnji otroci znajo veliko več, kot smo mi znali v njihovih letih. V smislu čustev pa danes morda nimajo zdravega modela, saj mi nismo optimalni modeli zanje; ker odrasli veliko časa hitimo in smo pod stresom, ni dovolj energije za optimalno upravljanje čustev (tako negativnih kot pozitivnih). Čeprav otroci nimajo težave z lulanjem v posteljo, se skozi branje Zdravilnih zgodbic lahko naučijo zahtevnega psihološkega koncepta, kaj je to sočutje.

Otroci opazijo, mogoče ne znajo reagirati. Mia: Otroci do 7. leta se šele učijo razumeti, kaj se čustveno dogaja. Oni občutijo samo nelagodje, jezo, strah, a tega ne znajo umiriti. V življenju se moramo vsega naučiti. Od tega, kako jemo, do tega, kako se pomiriti; z vajo te veščine avtomatiziramo in ponotranjimo. Samo spomnimo se, kako smo se učili voziti avto: na začetku ni bilo lahko, prav vsakega dejanja smo se zavedali. Otrok na svet ne pride z znanjem, kako naj upravlja čustva, zato je užaljen in razočaran ter zganja trmo, ker teh čustev ne zna predelati. Pomembno je, da takrat otroka ne karamo, ampak čutno pristopimo in dobimo informacije o tem, kaj se je zgodilo. Tukaj pa spet nastopi element časa. Otroke je treba pozorno spremljati.

Vse lepo in prav, ampak za dobro vzgojo je treba veliko časa preživeti z otrokom. Ni dovolj samo ena ura na dan pred spanjem, ko se starši srečamo z otrokom. Mia: Urbana ženska, od okoli tridesetega do 45. leta, ki ima družino in službo, je najbolj v stresu, saj žonglira z različnimi identitetami. Nikjer ni stoodstotna in na koncu se zgodi, da pozabi nase. Potem imamo čisto klasične težave, s katerimi se srečujemo v razvitih državah.

V knjigi Znanost o vzgoji veliko piše o dolgoročnih posledicah neodzivanja na otrokovo stisko in kako je pomembno, da v otroštvu nastanejo učinkoviti sistemi za obvladovanje stresa. Petra Julia: Preden sva se lotili pisanja, sva prebrali veliko nevroznanstvenih raziskav in drugih strokovnih zapisov. To, kar ste povedali, je nujno treba upoštevati in na otrokovo stisko se je treba odzvati. Mi imamo to srečo, da smo odrasli in smo to predelali, zato vemo, da se to zna in da za nas to ni velika težava. Mi vemo, kako je treba iti na stranišče, kako je treba malce počakati, če nas tišči, da v temi ni bavbava in podobno. Otroci še ne vedo in še ne znajo. Ta knjiga na najbolj naraven način sporoča, kako se spopasti s težavami.

Precej dela je treba vložiti, da se stvari rešijo. Petra Julia: Tako je. Knjigo res preberemo, a ne bo se kar takoj vse rešilo. Stvari je treba ponavljati. Midve vsem staršem, ki se nama pohvalijo, kako so se njihovi otroci zaradi zgodbice rešili dude, svetujeva, da zgodbico berejo še naprej. Vsi ti otroci si želijo, da se jim zvečer spet prebere. Ker jih to spomni na njihov uspeh, ki je za njih res velika stvar. Hkrati želijo ta uspeh deliti z nami.

Mia: Naša kultura ima to smolo, da so dobre stvari same po sebi umevne. Domači smo v kritiki. Skozi zgodbice spodbujamo pozitivno vedenje. Otrok tako na nezavedni ravni ugotovi, da dobi pozornost, če naredi nekaj dobrega. Zato si želi biti priden. Temu se reče, da se vedno znova osredotočimo na stvari, ki so dobre. Pri majhnih je treba biti konkreten, postavljati pričakovanja, vozni red, urnik, ker s tem ustvarimo predvidljivo okolje.

Tako naši otroci potrebujejo urnik in točno zaporedje. Mia: Struktura, urnik in ponavljanje je tisto, kar jim daje občutek varnosti.

Petra Julia: Kar je predvidljivo in jim da vedeti, kaj jih čaka na koncu poti, jim pomaga, da imajo občutek varnosti. Mia: Ko mi postavljamo meje, je manj prostora za pogajanja in za raztegovanje mej. Vedno rečem: "Zelo prijazno, a odločno do otroka, saj otrok vse to začuti." In stara zgodba, starša naj bosta pred otrokom enotna. Tudi če nista, naj to uredita pozneje.

Petra Julia: Če starša nista usklajena, je za otroke to stresno, saj predstavlja podrto rutino. Izgubijo občutek varnosti, ne vedo, kaj je res: pri enem je tako, pri drugem drugače, pa tudi priložnosti, da otrok to izkoristi, je več.

Na spletni strani sem videla, da odgovarjata na vprašanja staršev. Zanimivi so mi bili vaši nasveti, kako postaviti vprašanje otroku, da ti bo povedal čim več o dogajanju v šoli. Petra Julia: Otroci zelo radi uporabljajo svojo domišljijo. Če sprožiš to, dobiš v odgovor veliko. Tudi če zaslutijo, kaj vi želite od njih, se težko uprejo, da ne bi sodelovali.

Mia: Otroci so čudovito občinstvo, če jih znamo nagovoriti; konkretni napotki otroku posredno kažejo, da nas zanima, kaj se njim dogaja.

Petra Julia: Otroci se počutijo pomembne, kar je otrokom nujno, da imajo občutek, da se zavzamemo za njih, si vzamemo čas.

Mia: Treba je tudi skrbeti, da imajo otroci otroštvo, da imajo dovolj časa in priložnosti za igranje, za razvoj domišljije.

Koliko popoldanskih dejavnosti je še dobrih? Kako uporabiti zdrav razum? Mia: Še vedno mislim, da je zdrav razum v naši družbi podcenjen; če bi ga večkrat vklopili, bi bili najbližje sebi in našli optimalno rešitev. Razumem pa, da smo vpeti v pričakovanja družbe, naša družba je aktivna in nas uči, da več ko vlagaš vase, bolj si primerljiv z drugimi in v določenem trenutku upaš, da jih boš prehitel. Ampak to je že posebna debata, kako stopiti s tega vlaka.

Kako pri otroku spodbujati zdravo tekmovalnost? Petra Julia: Ena od tematik, ki se je bova lotili v drugi knjigi, je tudi zdrava tekmovalnost in solidarnost. To nalogo opravljajo otroci v predšolskem obdobju.

Mia: V šoli je prvi test. Tu se otroci prvič zares soočajo z izzivom, kako se uspešno vklopiti v skupino, a vseeno ohraniti neko individualnost. Nekaj teh nastavkov zasledimo že v vrtcu, vendar so meje tam ohlapnejše in od otrok se ne pričakuje, da mirno sedijo, sodelujejo, pomnijo, se učijo – vse to istočasno. Če smo otroka vseh teh veščin naučili prej, potem mu je v šoli povsem naravno sprejeti avtoriteto in izpolnjevati zahtevane naloge.

Zdravo tekmovalnost v predšolskem obdobju gojimo z družabnimi igrami, kjer se vsi igrajo in imajo prijetno ter upoštevajo pravila. Na koncu sicer nekdo zmaga, vendar se ne osredotočimo na zmagovanje, temveč na kakovostno preživljanje časa in upoštevanje pravil (za otroka je skozi igro to veliko lažje, saj ta koncept sprejme naravno – kot vrednoto). Zdravo tekmovalnost gojimo tudi skozi druženje in šport, kjer otrok dobiva povratne informacije o drugih, se primerja z drugimi. Nekje je boljši, nekje počasnejši, ampak to sprejme, saj gre za kombinacijo (ne)uspehov.

V naši družbi povprečnost ni dovolj, vsepovsod je treba biti izjemno dober. Zakaj morajo biti vsi odlični, saj je biti dober čisto v redu? Mia: Se strinjam, a zahteve so vedno višje in zato vlada velika zmeda, ko zahteve in gnanja najedajo našo energijo, dolgoročno naraščajo v psihosomatske bolezni, tesnobo in nespečnost.

Sodobna tehnologija nas vleče v stalno dosegljivost in povezanost. Nemci so začeli resno razmišljati, da bi zakonsko ukinili pregledovanje službene pošte po določenih urah službe. Se pravi, po recimo devetih urah ne moreš več odgovarjati na službeno pošto. Ker so ugotovili, da stalno delo vpliva na učinkovitost in na zdravje.