Tjaša Stanič: Vsi vemo, kdo je Sanja Grohar, kaj pa Valerija Kelava?

Tjašo Stanič trenutno najbolj zaposluje njena vloga na slovenskem tednu mode Philips Fashion Week, ki bo v kinu Šiška na začetku prihodnjega tedna. Tjaša je zadolžena za izbor manekenk, ki bodo predstavile kolekcije šestnajstih slovenskih oblikovalcev, njeno bogato znanje o modnem svetu pa bo zagotovo prišlo prav še kje drugje kot le na tem področju. Naj se modno popotovanje torej začne ... Ste ena izmed redkih slovenskih manekenk, ki jim je uspel resničen preboj v tujino, to pomeni, da ste v tujini dejansko tudi delali kot model in to za številna zveneča imena. Kako se spominjate svojih začetkov? Začetki so bili kar težki. Sem namreč izredno visoka in takrat so vsi mislili, da bom še rasla. Tako ni tako rekoč nihče verjel vame, razen mojega takratnega agenta Staneta Heringa. Večkrat sem bila zavrnjena, a sem vztrajala. Takrat sem si rekla, če me Milano noče, me bo pa Pariz, zato sem spakirala kovčke in odšla v Pariz z namenom uspeti. Tam me je na enem od številnih kastingov opazil John Galliano in me vzel v svojo ekipo. Lahko rečem, da so se takrat vrata malo bolj odprla, vendar pa nikoli prav na široko in do konca.

Kako se vam je obdobje v tujini zasidralo v spomin? Verjetno ste morali za svoje uspehe precej garati ...

Delo manekenke kot tako mi nikoli ni bilo naporno, saj ga obožujem. V tem preprosto uživam in sem tudi zelo dobra. Naporne so le prepreke, ki ti stojijo na poti k uspehu. Utrudijo te številne zavrnitve, izgubljeni posli, negativni ljudje in podobno, vendar je v vsakem primeru treba vztrajati, če si nekaj res želiš in verjameš vase.

Od kod želja po tem, da postanete model?

Čisto slučajno. Nikoli nisem sanjala o tem kot otrok. Bila sem plesalka, oboževala sem jazz in step, vendar sem zelo zrasla. Tako sem s svojo suhljato postavo postala dosti bolj primerna za modo kot za ples. Pri plesnih formacijah sem zaradi višine izstopala, prav tako pa sem bila previsoka za podržke in podobno.

Manekenske mere so vam bile postavljene že v zibko, pa kljub temu, da imate vse predispozicije, je bilo verjetno potrebno v kariero manekenke vložiti še veliko truda ...

Kadar imaš nekaj rad in ti je nekaj naravno dano ter to počneš z zanosom, je ta razvoj spontan in ne terja posebej velikih naporov. Umetnost poziranja, obvladovanje telesa, koketiranje s kamero, razvijanje svojega osebnostnega stila, znati vzpostaviti zdrav odnos med kopico groteskno bolnih odnosov v tem modnem svetu, znati prenašati poraze, znati proslaviti zmage, znati preživeti brez evra in tudi takrat, ko je denarja na pretek – vse to nekako pride samo od sebe skozi delo in življenje nasploh. Zdaj, po toliko letih v svetu mode, ne bi rekla, da sem samo izdelan model, ampak tudi izdelan človek in izdelana osebnost, ki pa se seveda še naprej razvija, spreminja in uči.

Kje vse ste si nabirali izkušnje? Kam vas je vodila manekenska pot?

Veliko sem preživela v Parizu, Milanu, New Yorku in Barceloni. Delala in živela sem še v Nemčiji, Južni Koreji, Grčiji in Izraelu.

Na Philips Fashion Weeku ste zadolženi za izbor manekenk in kot smo lahko opazili, imate kar stroge kriterije. Vam je tudi to dala tujina?

Seveda. Trend je pač tak, da revije nosijo visoka, vitka in zanimiva dekleta. V Ljubljani novih trendov (za zdaj) še ne bomo postavljali.

Po kakšnih kriterijih ste izbirali?

Osnovni kriterij je bila višina nad 175 centimetrov in vitkost (številka konfekcije 34 in 36, tudi 38). Nato sem bila pozorna na sámo gibanje v smislu, ali zna dekle hoditi v visokih petah, ali obvladuje svoje telo med hojo, kakšen izraz na obrazu ima pri tem in na koncu še, kakšno energijo oddaja pri tem ali, če hočete, ima tisto nekaj (attitude).

Ste bili sicer z izborom in udeležbo zadovoljni?

V glavnem sem … Vedno pa bi bilo lahko bolje.

V čem se slovenske manekenke razlikujejo od tujih? Lahko potegnemo kakšne vzporednice?

Mogoče bi vzporednice ali razlike lahko vlekli le med profesionalkami in amaterkami, torej med manekenkami, ki dejansko živijo od tega posla, in tistimi, ki jim je manekenstvo hobi. Čeprav tudi med profesionalkami najdemo zelo povprečna in neprofesionalna dekleta, med amaterkami pa kakšno top in izredno profesionalno.

Slišati je bilo tudi: "Končno je tu Tjaša, ki bo naredila red na slovenski modni sceni." Verjetno vas tudi zaradi vaših neprecenljivih in dolgoletnih izkušenj veliko ljudi spoštuje in upošteva vaše mnenje ...

To bi si res želela, a vendar nič ne pade z neba. Nikjer ne piše, da bo uspešna manekenka tudi dober menedžer kastinga in zakulisja ali pa da bo znala delati z novimi generacijami in nekaj organizirati. Verjetno so le pretekla štiri leta "urjenja" v Makedoniji, da so mi tudi v Sloveniji zaupali to nalogo.

Kako sicer gledate na slovenski modni svet in dejstvo, da nekaj časa med manekenko in misico ni (bilo) prave meje in se je vse metalo v isti koš?

Trg je premajhen in s tem tudi sama modna scena. Sami mediji so dosti pripomogli k temu, da se predolgo ni ločevalo med misicami, starletami, glamur modeli in fashion modeli. Pa saj še danes zelo malo ljudi, ki jih moda ne zanima, ve, kdo je Valerija Kelava, skoraj vsi pa vedo, kdo je Sanja Grohar. Sem za enakomerno zastopanje pripadnic vseh vrst v medijih. In da se enkrat za vselej odpravijo izkrivljene stereotipne predstave o manekenkah v medijih. Dejansko obstajajo naravno vitka dekleta in edino prav je, da izkoristijo to obdobje, ko je v trendu vitkost in si zgradijo uspešno kariero in dobro zaslužijo!

S tedni mode imate že kar nekaj izkušenj. Že štiri leta sodelujete na makedonskem tednu mode, kjer ste tudi soorganizatorka, programski vodja in menedžerka zakulisja. Se torej z odra prešli v zakulisje? Se tam počutite bolje?

Če bi lahko, bi celo življenje delala kot model – prideš, oddelaš, odideš. Z zoprnimi posli se ukvarja tvoj menedžer in tudi, če smo iskreni, pretirane odgovornosti ne nosiš. A tako pač ne gre … Prihajajo mlada dekleta, sveži obrazi in prav je, da se umakneš, ker dejstvo je tudi, da kot manekenka nisem dosegla tako velikega uspeha, da bi le zaradi svojega imena in svetovne prepoznavnosti uspešno peljala kariero še tja v pozna trideseta ali štirideseta, kot to lahko počnejo Kate Moss, Linda Evangelista in Naomi Campbell. V nekem trenutku sem se pač odločila vrniti domov, diplomirati in takoj za tem je prišlo vabilo iz Makedonije, če lahko postavim na noge prvi makedonski fashion week. In sem ga. Samozavest za delo v zakulisju sem si morala šele pridobiti, vendar se je tudi to zgodilo zelo spontano. Znanje in izkušnje so v kritičnih situacijah kar kipele iz mene in točno sem vedela, kaj je treba storiti, da se problem reši. To je noro dober občutek!

Sicer še delate kot manekenka?

Včasih kakšen malo večji posel (reklame, kampanje). Želela bi si, da bi jih bilo več, je pa tudi res, da dosti posla tudi izgubim, ker preprosto nočem delati pod ceno.

Kaj je bilo tisto, kar vas je manekenski svet najbolj naučil? Vam največ dal?

Življenjsko šolo brez primere. Naučil me je biti sama in se dobro počutiti v svoji koži ne glede na vse. Najbolj všeč pa mi je, da sem toliko prepotovala, spoznala ogromno ljudi, vsa ta mesta, kjer sem delala, zelo dobro poznam, tam imam prijatelje in to je tisto neprecenljivo.

Kaj lahko pričakujemo od slovenskega tedna mode?

Vsekakor profesionalno izvedbo in veliko mode, svežih idej in navdihov!