"Zaradi Šelige mi je svet umetnosti postal zanimiv"

Kateri dogodek je najbolj zaznamoval vašo kulturno pot? Ne morem reči, da obstaja nek odločilni dogodek. Obkrožena sem bila z ljudmi, ki so me spodbujali k ustvarjalnosti, k izražanju, predvsem moja mama je želela, da hodim v glasbeno šolo in na koncerte. Zelo rada imam glasbo, različne zvrsti, kitare, ki sem jo igrala deset let, pa ne igram več. Mogoče mi je svet umetnosti postal zanimiv tudi zaradi družinskega prijatelja, pokojnega Rudija Šelige, v otroštvu sem ga velikokrat gledala, kako piše, ustvarja v sobi v veliki hiši v Brkinih. On me je tudi naučil, kako se pravilno obira jabolka, še zdaj me krivopecelji, sevke in bobovci spominjajo nanj. Kaj vas je po študiji na AGRFT zvabilo v novinarske vode? Že med študijem dramaturgije sem začela delati kot novinarka, najprej pri časopisu Gorenjski glas in Radiu Kranj, živela sem v Kranju, potem pa sem se odločila, da želim prepletati gibljivo sliko in besede. V uredništvo oddaj o kulturi na Televiziji Slovenija me je sprejel pesnik, tedanji urednik Milan Dekleva. Želela sem pripovedovati zgodbe o umetnosti. Se spomnite prve kulturne prireditve, ki ste jo obiskali in kakšen vtis je pustila na vas? Kot otrok se spominjam utrinkov iz Grožnjana. Bila sem oblečena v pleteno jopico na zadrgo, naredila jo je mama, moj brat pa je fotografiral. Ulice, vrata, znamenja, sence, kamniti Mediteran. Prvi prispevek, ki sem ga naredila za televizijo, pa je bil nastop neke pevke jazza v Ljubljani. Urednica Zadnjih poročil je bila Nada Lavrič in prav nič nisem želela poslušati njenih navodil, naredila sem po svoje. Zdaj ji z veseljem prisluhnem.

S katero zvrstjo umetnosti ste se ali bi si želeli ukvarjati aktivneje? Rada bi imela lep glas, za petje. Rada bi slikala, pa se mi čopič zatakne že ob izbiri motiva. Rada bi vrhunsko igrala violončelo, pa sem ga igrala le dobro leto. Mogoče bom kaj napisala. Že vem, o čem bom pisala, a imam premalo časa. V letih aktivnega poročanja s kulturnih dogodkov in o kulturnih dogodkih, ste si verjetno ustvarili svoje mnenje o položaju kulture v Sloveniji. Zanima me, kakšno je mnenje večine Slovencev in kakšno vaše osebno? O položaju kulture namreč. Navdušena sem, kako veliko ljudi spremlja kulturne dogodke, veliko berejo, hodijo na gledališke predstave v tujino, zanima jih sodobna ustvarjalnost, kupujejo kipce, slike, ker so jim všeč. Včasih se za seznam dobrega branja obrnem na prijatelje, ki imajo odlične ideje … In potem sem zato zelo začudena, ko opazujem morje slabega okusa. A raje govorim o dobrih stvareh; ko smo letos poleti delali kulturno mozaično oddajo Poletna scena, so nas zasuli s številnimi kulturnimi dogodki – ki se dogajajo tudi v malih krajih po vsej Sloveniji – in navdušenimi pohvalami naših gledalcev, da obstaja taka oddaja.

Ste bolj naklonjeni obiskovanju megalomanskih kinematografov ali intimnejših gledaliških hramov? Katero predstavo ali film ste si ogledali nazadnje? Nazadnje, ko sem bila v znanem ljubljanskem multipleksu, sem se skorajda odpovedala ogledu filma – tam so bili zares neprijetni vonj in obrabljena oprema. V teh dneh vsekakor najbolj uživam v predstavah na prostem, množica me ne moti, zato mi je žal, da si nisem uspela ogledati filma Drevo življenja pod zvezdami na Ljubljanskem gradu. A sem si že kupila vstopnico za Kinodvor. Drugače pa v teh dneh doma gledamo prav vse dele Vojne zvezd, vmes ustavljamo, da lahko dogajanje bolj podrobno razloživa najini šestletni hčerki. Čudovito je, kako zanimiva zgodba, pravljica je to, opazujem, kako se moji hčerki odstirajo drugi svetovi, kako se ji odpira domišljija. Katero knjigo ali knjige prebirate v teh vročih dneh? V teh dneh na moji knjižni polici ležijo štiri knjige: pravkar – v enem dnevu – prebrana knjiga Srečni človek finskega pisatelja Arta Paasilinna, vse poletje že berem knjigo Če škripa med hčerjo in materjo avtorice Victorie Secunda v odličnem prevodu Branka Gradišnika, listam po knjigi Anthonyja Bourdaina Kuhinja: strogo zaupno – o prigodah iz kulinaričnega podzemlja, pred dnevi pa sem dobila knjigo Hvalnica rešnjemu telesu Alojza Ihana in že prvi stavki so me potegnili v zgodbo.

Kakšna zvrst literature vas najbolj pritegne? Nekje sem zasledila, da najraje prebirate pravljice. Ali hčerki prebirate tudi ljudske pravljice, ki so za nekatere preveč realistične in krvoločne, ali raje posegate po novodobnejših, mehkejših različicah? Katere na hčerko napravijo večji in dolgotrajnejši vtis? Zanimivo je, kako se spreminjajo navade in pomembnosti, želje in zanimanja v različnih življenjskih obdobjih. Zdaj pač beremo pravljice. In nekatere so izjemne – recimo Pekarna Mišmaš Svetlane Makarovič, ki jo pogosto poslušamo tudi na zgoščenki, v tisti radijski igri, kjer mlinarico Jedrt interpretira Duša Počkaj. Radi gledamo stare češke risanke Krtek. In to so zgodbe, kjer je predstavljeno tako dobro kot slabo, strašno in lepo, zlobno in prijazno. Ne moremo se izogniti kičastim pravljicam v roza platnicah, s krilatimi vilami, ki izgovarjajo osladne stavke – dostopne so v vseh knjigarnah in knjižnicah. Tudi v slovenskem ljudskem izročilu so nekatere čudne zgodbe, ko recimo mama pošlje svojega zabitega sina s sitom po vodo. Ob takih stavkih neham brati.

Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj? Tistega, ki me s svojim delom navduši. In teh je kar nekaj.