Tekma novodobnih milijarderjev

"Nesramno bogati postajajo vsak dan bogatejši, revni vsak dan revnejši, srednji sloj pa vse bolj izginja. Novodobni milijarderji med seboj dobesedno tekmujejo, kdo izmed njih bo bolj imeniten, in to razumejo tako, da se na vsak način skušajo obdati s čim dražjimi predmeti, vključno z umetniškimi deli, pri katerih jih njihova dejanska umetniška – simbolna, duhovna – vrednost prav malo briga," kontekst rekordne prodaje Picassove slike, ki so jo na dražbi v New Yorku prejšnji teden prodali za vrtoglavih 160 milijonov evrov, komentira umetnostni zgodovinar in kritik Brane Kovič. Umetnina kot statusni simbol

V tekmah med novodobnimi milijarderji, pri katerih enega od statusnih simbolov (lahko) predstavljajo tudi drage umetnine, je tako pomembno le, da pokažejo, koliko lahko plačajo, še pravi Kovič. "To je toliko bolj očitno pri kupcih iz okolij, ki so do nedavna veljala za pretežno revna, kot recimo Rusija, Kitajska, Indija, Brazilija, Indonezija, izjema so kupci iz arabskih, z nafto bogatih držav, ki likovnih del do zdaj niso kupovali zaradi ikonoklastičnih načel svoje vere, torej islama, a očitno se tudi ta razmerja spreminjajo."

Umetnine kot luksuzne dobrine Zakaj umetniška dela na dražbah lahko dosegajo vrtoglave cene? Sociologinja umetnosti Sarah Thornton v knjigi Sedem dni v svetu umetnosti (Seven Days in Art World) navaja nekaj verjetnih razlogov.

Z večjo splošno izobraženostjo se razvijajo tudi apetiti po kulturnih dobrinah, vendar pa se ne glede na to, da beremo manj, v vizualni kulturi oz. družbi pod vplivom televizije in YouTuba vse bolj povečuje vizualna pismenost. In ravno vizualna umetnost v globaliziranem svetu lahko prevzema vlogo "univerzalnega jezika".

A to še ni vse, kot zapisuje avtorica, umetnine z nezamisljivo visokimi cenami imajo svoje kupce ravno zato, ker so tako drage. "Kaj bi si še želeli, potem ko ste si kupili že četrto hišo z bazenom in imate zasebno letalo," jo je med raziskavo za knjigo vprašal zaposleni v dražbeni hiši Christie's. Ta skupaj z dražbeno hišo Sotheby predstavlja središče takšnih prodaj. Umetnine namreč v teh okvirih predstavljajo luksuzno dobrino in so statusni simbol.

Dejavnikov je več Vendar, kaj je tisto, kar določa tako visoke cene umetnin? "Na vrhu cenovne lestvice višino kupnine določata izključno ponudba in povpraševanje. Razumljivo je, da so dela ključnih umetnikov modernizma, ki so že pokojni, kot na primer Picasso, tako draga iz preprostega razloga: njihova ponudba je omejena, saj so njihovi opusi zaokroženi, večina največjih mojstrovin je v muzejih ali pri resnih zasebnih zbiralcih, ki se zlepa ne odločijo za prodajo. Zato je pojavitev katere izmed pomembnih avtorjevih stvaritev redkost, ki takoj pritegne pozornost tistih z debelimi denarnicami," še komentira slovenski kritik.

A na oblikovanje tržnih vrednosti umetnin vpliva več dejavnikov. "Najprej močni in vplivni galeristi, ki lahko veliko vložijo v promocijo avtorjev, za katere skrbijo, imajo pa tudi bogato in vplivno klientelo, ki redno nastopa v družabnih kronikah in na rdečih preprogah."

Za enega najvplivnejših umetniških posrednikov velja Larry Gagosian, ki ima svoje galerije v New Yorku, Los Angelesu, Londonu in Rimu. Veljalo naj bi, da se cena del posameznega umetnika, takoj ko ga vzame pod svoje okrilje, dvigne za 50 odstotkov.

Dražbene hiše so povezane z elito, premožno klientelo V navezi z galeristi v verigi trga umetnin delujejo, kot pojasnjuje Kovič, elitne dražbene hiše, ki so prav tako povezane s premožno klientelo, obdano z razvpitimi umetnostnimi svetovalci. "Potem so tu še zvezdniški kuratorji, nagrade na prestižnih mednarodnih razstavah tipa Beneški bienale ipd., nekaj izbranih umetnostnih sejmov (na prvem mestu nesporno Art Basel, ki ima svoje podaljške v Miamiju in po novem tudi v Hongkongu, londonski Frieze, madridski ARCO, pariški FIAC in Armory Show v New Yorku), v manjši meri senzacij željni mediji, še najmanj pa strokovna kritika, ki je vse bolj nezaželena in marginalizirana."

Povpraševanje viša cene Najvišje cene zaradi največjega povpraševanja veljajo, z izjemo modernih klasikov, za dela avtorjev, ki so postali znani pred 40 oziroma 50 leti, številni med njimi so že pokojni. Gre torej za ameriške abstraktne ekspresioniste, predstavnike pop arta in nekaj izrazitih individualistov, kot sta bila na primer Francis Bacon ali Lucian Freud.

Med še živečimi in aktivnimi po tržnem uspehu na mednarodnem trgu izstopajo Jeff Koons in Damien Hirst, tudi Gerhard Richter, ter vrsta kitajskih umetnikov, ki ima kupce predvsem med svojimi rojaki, stanje predstavi umetnostni kritik.

"Po mojem mnenju Koons in Hirst ne bosta vzdržala preizkušnje časa, medtem ko jo Richter bo. On je resnično velik umetnik, medtem ko sta Koons in Hirst tipična produkta intenzivnega marketinga."