Prelistano: Spalnica

Avtor: Vinko Möderndorfer Ilustracija na naslovnici: Marko Kociper Založba: Knjižna zadruga Cena: 23 evrov V Möderndorferjevi zbirki Spalnica so tri igre, ki se vsaj po formi med seboj precej razlikujejo: v Spalnici je dogajanje ozko prepleteno, polno preobratov, ti pa se vsi zgodijo v nekaj urah v enem samem prostoru. V nagrajenih Vajah iz tesnobe se prizori vrstijo kot kitice v pesmi in v slogu filmskih uspešnic na koncu vse skupaj prepletejo, v zadnji Deset pa so gledališki prijemi razrahljani do te mere, da za šest igralcev zadostuje ena miza, prizori pa postanejo le okvirna vodila pogovorov. A čeprav se forma spreminja, je ključna tema vseh treh tesnoba sodobnega sveta. V Spalnici se ta morda res zgosti okoli osebnih odnosov in ugodnega življenja, ki kliče po dramatičnih popestritvah v obliki mlajših ljubimcev. Ti sprva usodno, proti koncu igre pa očitno zgolj površinsko, razburkajo dolgoletne partnerske odnose, ki kljub ali pa prav zaradi negotovega sveta tako hitro postanejo zgolj rutina. Klavstrofobično ozračje v spalnici morda bežno spominja na tiste Hitchcockove trilerje, ki se v dveh urah skoraj v celoti odvijejo samo v enem prostoru, le da pri Möderndorferju ni tiste staromodne spodobnosti, kjer so gledalcu najbolj intimne besede skrite. Spalnica se začne s strastjo prešuštva in konča s pomirjenostjo zakona, vmes pa se pred nami razpre razredni in generacijski prepad, ki se v drugih dveh igrah le še stopnjuje.

Vaje iz tesnobe, ki so bile nagrajene, so, kot v spremni besedi ugotavlja Blaž Lukan, zgrajene skoraj po muzikalni kompozicijski logiki. Vsak prizor kot kitica razkriva tesnobe sodobnega vsakdana skozi zgodbe, ki bi se še pred leti zdele pretirane, perverznost kapitala in pritiski krize pa so jih danes naredili že za stalnico. Službe, ki pomenijo zgolj preživetje, občutek krivde, ki ga ne ublaži niti joga in plenilska miselnost povojnih generacij, ki mislijo, da si lahko vzamejo vse. Vaje iz tesnobe v času, ko niti zasebno niti javno življenje ne ponujata možnosti za kakršenkoli presežek, vendarle namigujejo na izhod, ki se nahaja na obrobju, zunaj kapitalističnega vsakdana, medtem ko izhoda v igri Deset ni.

Predstavniki treh generacij posedeni okoli iste mize prek desetih božjih zapovedi spoznavajo, da so ujeti v grehe drug drugega. Da nekdanjega upanja, da bodo nekoč svobodni drug od drugega, ni več, da niti trud, niti popolna predaja delu ne nosita enakih nagrad, kot sta jih še pred leti. Zgradba igre Deset je sestavljena iz delcev vsakdana, iz manjših zgodb, ki bolj kot zgodbo tvorijo sodobni kontekst, tako kot tri igre skupaj tvorijo reducirano različico današnjega časa, ki nas prisili, da se počasi začnemo privajati novemu normalnemu stanju: tesnobi.