Polona Juh: Človek prihaja v gledališče zato, da bi se soočal s samim seboj

Glas, ki ga ne boste pozabili. Prezenca, ki je ne morete spregledati. Nežna odločnost, dostojanstvena čutnost in očarljivost, zazrta v domišljijo in premišljevanje o posamezniku v svetu. Polona Juh. Igralka, ki je pred gledalci ljubljanske Drame oživila že številne gledališke osebnosti. Nazadnje Ofelijo v Hamletu, za kar je letos prejela tudi Borštnikovo nagrado. V Tauferjevi Kaliguli Kesonijo. Videli smo jo tudi na velikem platnu, slišali pa v risankah. Kot na primer v Nodiju in Mali kraljični.

Po premieri filma niste zadovoljni, potrebujete časovno distanco, kako je z gledališko premiero? Ne gre za to, da ne bi bila zadovoljna. Po premieri največkrat še ne morem popolnoma kritično zaobjeti vsebine, ker sem presunjena. Eden od razlogov za to je, da se pri nas posname zelo malo filmov, in ko potem vsake toliko let sedim v avditoriju in gledam svoj film, me zaradi odgovornosti vsaka najmanjša stvar lahko zmoti. Tega občutka se še posebej dobro spomnim pri filmu Pod njenim oknom, čeprav je zdaj od tega že deset let. Res pa je, da sem se s filmom Lahko noč, gospodična, ki sva ga prav tako posnela z Metodom Pevcem, spoprijela veliko lažje. Razlog za to so verjetno izkušnje. V teh letih sem se res že nekoliko bolj navadila na to, da se gledam na platnu. Tako pri filmu kot pri gledališki predstavi pa je bistveno predvsem prepoznavanje odtenkov v svojem delu in napak. Kritično pretresanje in vrednotenje svojega dela predstavlja usmeritve za v prihodnje.

Kako je s samokritičnim pogledom na odru? Na odru gre ves čas za refleksijo lastne igre, osebe, sprotni nadzor in sočasno analiziranje vloge. Ker pa na odru skoraj nikoli nisem sama, temveč vpeta v kontekst različnih odnosov, je seveda nujno, da hkrati zaznavam in prepoznavam prav vse, kar se dogaja z menoj v povezavi z drugimi igralci in prostorom. Vse je pomembno, čas, ritem, vzdušja, občutek za soigralca … Vse to je nujno, saj lahko le na ta način vzpostavljaš pravo mero vsega, da bi se posledično lahko zgodilo presežno. Vaje so namenjene različnim preizpraševanjem in odkrivanju novih načinov uprizarjanja. Časa naj bi bilo vedno dovolj, saj predstavo ustvarjamo od dva do tri mesece, a ga skoraj praviloma zmanjka. Z vsakim režiserjem delujemo nekoliko drugače. Z nekaterimi najprej improviziramo, z drugimi sprva raziskujemo besedilo … Poglobljeno se sprašujemo o estetiki in sporočilnosti uprizoritve. Sama se v tem času sprašujem o temelju, podstati osebe, ki jo ustvarjam, načinih artikulacije, o konceptu predstave, skratka vedno malo drugače in vedno podobno.

Se metodologija oblikovanja vloge od predstave do predstave za vas razlikuje? Vloga ni improvizacija. Gre za splet znanja, če začnem na začetku, že tehnike, ki nam jo je dala akademija, in izkušenj. V ospredju je vsekakor pogojenost, ki jo prineseš na svet. Sama si za vsako novo vlogo izmislim drugačno metodo. Ne vem, ali bi temu sploh rekla metoda. Gre zgolj za neki naraven potek dela, za logično zaporedje informacij, na podlagi česar se ustvarjalni proces sproži. Vedno drugače, za to ni recepta. Vem le, kdaj se moja emotivnost lahko zgodi v pravem pomenu besede in kdaj je ta prevodna tudi za gledalca. Temu instinktu, občutku vedno popolnoma zaupam. S svojo vlogo gledalca nikakor ne želim nagovarjati na način, da bi ga o čem prepričevala. Kar si kot igralka želim, je, da bi gledalca osupnila in, pogojno rečeno, peljala v zamaknjenost. To je ne nazadnje silovitejše od dopovedovanja. V zamaknjenosti se gledalec z lahkoto potopi vase in ima čas za razmislek. Gledalca lahko osupneš, kadar si emotivno poln in vsebinsko močen. In takrat ga lahko nagovoriš tudi na nezavednih ravneh.

Ravno tam, kjer smo najbolj ranljivi. Gledalca nagovarjate v njegovi krhkosti, s tem pa tudi dovzetnosti. Menim, da ljudje večinoma prihajajo v gledališče zato, da bi se soočali s samim seboj ter se v gledališkem zrcalu podob in prispodob znali opredeliti v času in prostoru. Pa naj gre za komedije, tragedije, tragikomične drame, nadrealizem, realistično psihodramo … Žanr pri tem ni pomemben, saj je na odru vedno človek. Kakšna je naša ranljivost? Kdaj postanemo ranljivi? Kdaj smo dovolj dovzetni, da lahko sprejemamo tenkočutne vsebine, sporočila, navdihe? Navdihi so nam dosegljivi ves čas in povsod. Svet je poln navdihujočih trenutkov in ni nujno, da so ti povezani z umetnostjo. Nasprotno menim, da se najlepši trenutki navdiha zrcalijo v človeku, ki je v nekem trenutku ali pa obdobju svojega dneva oz. življenja izrazito lep, občutljiv, prebujen. Mejen, tako kot so mejni protagonisti v književnosti zato, da bi lahko razprli določene ravni življenja in sveta.

Omenili ste pomen umetnosti, ki posameznika zaobjame na nezavedni ravni. Kako lahko umetnost nagovori tistega, ki tej ne ponuja priložnosti? Tistega, ki ga umetnost ne zanima? Kako pri njem vzbuditi občutljivost in radovednost? Večno vprašanje … To je tvegano in pomembno vprašanje. Menim, da bi bilo zelo spodbudno, če bi ljudje svoj odnos do umetnosti razvijali že od mladih nog ter na ta način pri sebi in skoraj vsakemu gojili zmožnost za občutenje lepega, poglobljenega. Le prek znanja in vzgajanja sebe je mogoče oblikovati objektiven vrednostni sistem. Velikokrat slišimo, da se o okusih ne razpravlja, a menim, da je to le izgovor za pomanjkanje znanja, zaradi česar ne moremo zavzeti stališča do nečesa. Objektiven vrednostni sistem vedno obstaja. Ni razloga, da takšnega vrednostnega sistema ne bi imeli tudi v razmerju do umetnosti.

Ali, ko gradite že uprizorjene vloge, predhodne vplivajo na vas? Ne. V vsako novo vlogo vstopam brez predzgodbe odigranih oseb. Osnova za novo vlogo sta le moje življenje in izkušnja odigranih oseb. Z vsako novo nalogo, vlogo je odgovornost do sebe večja, ker bi v razmerju do gledališča rada še naprej odkrivala nove dimenzije. To pa se nikoli ne zgodi čez noč. Vedno znova imam pri projektih željo, da najprej zase naredim nekaj lepega, koristnega. Morda se sliši egoistično, pa sploh ni. Najprej bi rada sebe kaj novega naučila, se navdihnila in spoznala, da bi posledično lahko kaj dala tudi gledalcu, mu skozi predstavo kot soavtor posredovala določeno občutenje sveta. Morda le hipno ali pa daljnoročno, spominsko in vseobsegajoče.

Kako bi sami podčrtali aktualnost Hamleta, Kaligule? Kadar beremo Shakespeara ali Camusa, ne podvomimo o aktualnosti in univerzalnosti njunega pisanja. Obe drami pripovedujeta o boju za prevlado, oblastnikih, manipulatorjih, laži in posledično tragedijah. V tem se zrcali vsa zgodovina, ki smo jo že preživeli in jo bomo verjetno morali še velikokrat, saj se do zdaj nismo ničesar naučili. Kaligula je zanimiv zato, ker se v manipulativnem totalitarnežu skrivata pesnik in oblastnik. Srhljivo je, da je človek, ki ima smisel za lepo in je svetovljan, hkrati sposoben takšnih grozodejstev. Besedilo Camusa sem doživela skozi njegovo paradoksalnost. Bralcu predstavi misli, za katere si je težko zamisliti, da so plod tako pokvarjenega človeka. Kaligulova ideja je bila, da nima smisla več živeti, ker na svetu vlada laž in ker vsi kradejo. Zato se odloči, da bo kradel javno, vsem na očeh. Je greh manjši, če ga uresničujemo na glas in vsem na vpogled? Kaligula želi izničiti obstoječi svet, zato da bi lahko vzpostavil novega, svojega. Vemo, da se je nekaj podobnega dogajalo že v prejšnjem stoletju. Kaligula nam ne prinaša srečnega konca, nobene idealistične misli. Gre za zelo brezizhodno besedilo. Gledalcu to zagotovo daje izhodišča za premislek o trenutnem svetu.

Sami opozarjate na to, da se moramo v prihodnost zazreti optimistično. Pa se lahko? Človek je bitje, ki neprestano stremi k boljšemu. Marsikdo se za čas, v katerem živi, sprašuje, ali je lahko še slabše, svet še manj prizanesljiv. Še posebej danes, glede na krizo, politični vrtiljak, revščino in nesrečo … Vendar je moja želja, čeprav zveni utopično, resna. Leta 2014 si želim, da bi bili ljudje srečni, ker je sreča najvišja vrlina. Srečo razumem kot prispodobo za kakovostne in lepe odnose, saj verjamem, da je le tako lahko naše bivanje boljše in znosnejše. Le to lahko prinaša tudi večji mir, domišljijo in prostor za razmislek. O sreči je danes, ko je toliko brezposelnih, res težko govoriti. Bojim se, da bo glede na okoliščine vedno več najbolj perspektivnih ljudi odhajalo v tujino. Država žal ne naredi nič, da bi to preprečila. Profesionalna področja so pri nas zelo zaprta. Skrbno se varujejo položaji, posamezniki na položajih znajo poskrbeti za to, da se nič ne spremeni. Dokaj zaprti so tudi umetniški krogi in zato se velikokrat zgodi, da marsikateri nadarjeni umetnik v njih ne more vstopiti.

V vaš ansambel je vstopila mlajša generacija igralcev. Kako bi opisali medgeneracijsko srečevanje? V našem gledališču mlajša generacija igralk in igralcev za zdaj še ni dovolj številčna. Za gledališče je dobro, da vanj na od deset do petnajst let vstopi grozd mlajše generacije. Za starejšo generacijo je nujno, da pride v gledališče mlada energija, ki ponudi drugačen svet in ponese predhodno generacijo v nove estetike. Naloga starejše generacije pa je, da preda svoje znanje mlajšim. Starejša generacija se mora oplajati z mlajšo in obratno. V gledališče morajo vstopati ljudje, ki so plemeniti tako po igralski kot človeški plati.

Kako je z dinamiko gledališkega kolektiva, izstopanjem posameznih igralcev, "zvezd" oziroma kolektivno igro na drugi strani? Perspektivni, izstopajoči posamezniki vedno so in vedno bodo. SNG Drama Ljubljana je od nekdaj sestavljal ansambel, ki je znal delovati kot kolektiv, če je to želel. Človek je po svoji naravi egoističen in takšen tudi mora biti, ker drugače ne bi bilo civilizacije in napredka. Egoizem človeka razumem kot naravno značilnost bitja, ki želi biti prvi v vrsti. Kolektivnost pride včasih prav tistim, ki se radi skrijejo za skupino ljudi, saj tam ni treba izražati mnenj in se ni treba izpostavljati čustvom. Res pa je, da avtorji za svoje ideje potrebujejo kolektivnost, ne izstopajočih posameznikov. Kar zadeva kolektivnost v smislu solidarnosti, verjamem, da obstaja v vsakem gledališču. To se pri nas še posebej izrazito občuti, ko se približuje premiera. Drug do drugega postanemo pozornejši, ker stremimo k skupni ideji. Da, človek je izjemno predvidljiv. Vendar je čas pred premiero resnično lep, saj se takrat velikokrat izrazi to, kar je najžlahtnejše v nas. Ne samo po ustvarjalni plati, temveč predvsem po človeški. Res pa je, da so v gledališču nekatere vloge večje in odgovornejše od drugih. A kar je najpomembnejše, je, da se za vsakega najde mesto. Vsakdo lahko v mozaiku predstave ustvari nekaj lepega. Le poiskati je treba posebnost vsakega.

Kakšni ste v vlogi gledalke? Trudim se spremljati največ, kar lahko. A v širši scenski umetnosti pri nas vidim premalo kakovosti, originalnosti in duha. Veliko je amaterizma. Zdi se mi prav, da imajo mladi možnost za eksperimentiranje in preizkušanje, hkrati pa sem tudi mnenja, da naj eksperimentiranje ne traja brezciljno in v nedogled. Čez čas je treba nekaj tudi pokazati. Mlajše generacije morajo stremeti k temu, da presežejo starejše. To je naraven proces. Nekaj isker pri nas je.

Kaj je za vas najpomembneje pri sodelovanju z režiserjem? Rada imam, kadar se lahko srečam z režiserjem, ki me očara in osupne s svojo močno osebnostjo, ki izraža bogat intelektualni in domišljijski svet. Očara me režiser, ki v našo hišo prinese drugačno estetiko in čutečnost. Od režiserja pričakujem, da me očara s samim seboj, s svojim ludusom. Delala sem s številnimi našimi odličnimi režiserji in na podlagi tega hitro prepoznam, komu lahko in komu ne morem zaupati. V domišljijski svet režiserja se zlahka spustim, če mu zaupam, da me bo znal voditi. Nerada pa sodelujem z režiserji, ki skupino igralcev za svoj projekt spreminjajo v vernike. Takšen fanatizem brez selekcije se mi zdi nezdrav in nedemokratičen. Skratka, lepo je, če zna režiser o vsaki izmed nastopajočih oseb razmišljati poglobljeno ter tako vzpostaviti celovite in kompleksne osebe. Pomembno je, da sporočilnost in utrip predstave pronica skozi vsakega.

Kakšen je vaš odnos do sodelovanja v komercialnih kontekstih? Razumem, da nekaterim igralcem, ki nimajo dela, ravno komercialna produkcija zagotavlja preživetje, zato težko sodim o tem. Če ni kruha in te tam čaka delo, verjetno ni kaj razmišljati. Rada bi bila dobronamerna do kolegov, ki to počnejo, a le do trenutka, ko jim to na ravni igralske osebnosti ne škodi. Nekaterim takšna sodelovanja škodijo zelo hitro, nekaterim nikoli. Sama komercialnim projektom nisem preveč naklonjena. Vendar je vprašanje, do katere mere sega lahkotnejši kontekst, saj so tudi takšne uprizoritve lahko kakovostne, kadar jih soustvarja dober režiser z dobrimi igralci. Nevarnost komercialnih predstav je, da se podrejajo okusu gledalcev. Biti mora obratno. Zrcalo vedno stoji na odru. Ustvarjalci, snovalci uprizoritev so tisti, ki oblikujejo okus.

S svojim glasom ste oživili tudi animirane like. Eden takšnih zadnjih projektov je lik Mace v animiranem Mačku Muriju. Gre za svež in čudovit projekt. Risanka je krasna. Duhovita. Vendar je to šele prvi del Mačka Murija. Škoda je, da animatorji risanke za ustvarjanje nadaljevanj na filmskem skladu za zdaj še niso dobili finančne podpore.

Ste odraščali z Mačkom Murijem? Kot otrok ga nisem poslušala, navezana sem bila na pravljice Svetlane Makarovič. Njene Pravljice iz mačje preje so bile zame svete. Njen smisel za humor je nezmotljiv, nezamenljiv in veličasten.

Bi si želeli uprizoriti kakšnega izmed pravljičnih likov Makarovičeve? To bi bilo prekrasno. Odkar imam otroka, opažam, da je v Ljubljani še vedno premalo ponudbe otroških predstav. Kar naprej je vse razprodano. Pred kratkim so se tudi v ljubljanski Drami odločili, da bodo najmlajšim omogočili ogled lepih in kakovostnih predstav.

Kaj pričakujete od novega umetniškega vodje Igorja Samoborja? Pričakujem mnogo, ker naša hiša kliče po "mnogo". Od zunanje obnove Drame pa vse do notranje prenove duha. Seveda ne pričakujem nemogočega ali pečenih pišk, ki bi padale z neba. Želim mu, da bi se znal spopasti z ovirami in ustvariti najboljše delovne pogoje za ansambel. Želim si, da bi znal ohraniti profesionalen odnos do vseh, saj se mi zdi to ključna vrednota, po kateri se nato ravna celoten ansambel. Želim, da bi se v prvi vrsti posvetil človeku, igralcu od blizu. Izredno pomembno se mi zdi ovrednotiti vsakega posameznika v ansamblu in zanj najti ustvarjalno mesto. Želim si tudi, da bi naše gledališče gostilo več tujih režiserjev, čeprav se že zdaj zdi moja misel nemogoča, saj to predstavlja dodatno finančno obremenitev.

Kje je v sodobni družbi mesto za gledališče? Prostor zanj? Katerakoli družba, sodobna ali prihodnja, potrebuje mesto za katarzo, mesto obreda, mesto soočanja s seboj. Potrebuje gledališče in cirkus, norost in nostalgijo, strast in hrepenenje. Država potrebuje dostojno nacionalno gledališče, ne gledališča na pročelju katerega raste mah. Občudujem javne ljubljanske garaže. So izjemno prostorne, svetle in suhe. Nič vlage ni tam. Neverjetno, kako veliko prostora je namenjenega avtomobilom in kako malo kulturi naroda.