Če bi upošteval želje sorodnikov, bi postal duhovnik, a ker je sledil svojim sanjam, se je zapisal plesu. Fearghus Ó Conchúir spada med vodilne irske koreografe. Vse pa se je začelo v cerkvi ...
Fearghus Ó Conchúir ni tipični irski plesalec, ki si ga predstavljamo kot poskakujočo figuro v eni od različic Riverdancea. "Irska je zelo katoliška država, vsaj v času mojega odraščanja je bila in spomnim se, da je bila koreografija, ki sem jo izvajal kot ministrant pri oltarju v katoliški cerkvi, prva koreografija, ki sem jo spoznal. Ob pravem trenutku moraš vstati, poklekniti, cingljati z zvončki. Danes se kot koreograf večkrat spomnim, da se je moje učenje koreografije pravzaprav začelo v cerkvi," je o svojih začetkih razmišljal v prostorih Kina Šiška, kjer bo 22. novembra ob 20. uri s peterico izkušenih plesalcev z vsega sveta predstavil plesno predstavo Tabernakelj, ki se loteva spreminjajočega odnosa do vere na Irskem.
Homofobno okolje in homoseksualnost
Odraščal je v gelsko govorečem irskem območju Ring in je kljub strogo katoliškemu okolju in homofobnosti v okolju, iz katerega izhaja, precej odprt glede svoje istospolne usmeritve. S soprogom, s katerim ju povezuje tudi povsem formalna vez, ki sta jo s poroko zapečatila na obletnico začetka njune zveze, danes živita v Londonu.
Profesor književnosti, ki postane plesalec
Na kolidžu Magdalen na Oxfordu je diplomiral iz angleške in evropske književnosti, a kmalu začutil, da v njegovem življenju nekaj manjka. "Telo ima svojevrstno sposobnost sporočanja, še posebej v primerih, ko so stvari globoko v notranjosti in jih ne moremo ubesediti." Lotil se je gibanja, plesa in v plesni kolač resneje "zagrizel" na Londonski šoli za sodobni ples. "Ko sem začel trenirati, sem bil med starejšimi in na začetku mi je bilo težko. Treba je bilo plesati, se izražati in ne samo govoriti. Zaradi poznega začetka se trudim danes svoje znanje kot predavatelj in promotor prenašati tudi na druge. Menda se je Sokrat naučil plesati pri 70 letih, ko je začutil, da mu po vseh letih filozofiranja in razmišljanja vseeno nekaj manjka." Ó Conchúir je poskusil tudi irski ples, tako imenovani riverdance, vendar se s tem nikoli ni ukvarjal profesionalno.
Tabernakelj
Tabernakelj je plesna predstava, v kateri ob spremljavi pomenljive irske glasbe, ki jo izvaja z grammyjem nagrajena pevka Iarla Ó Lionáird, nastopa peterica plesalcev iz vsega sveta. "Imam pet fantastičnih plesalcev. Nočem biti avtoriteta, kot je to navada v cerkvi, zato je tabernakelj bolj neke vrste prostor, v katerem lahko vsak izrazi nekaj svojega. Občinstvo ne vidi le plesalca, pač pa tudi njihovo osebnost in zato so tudi odzivi presenetljivi. Predstava ni zakoličena. Gre za živ organizem in zato je vedno subjektivna. Koreografija plesalcem nudi dovolj manevrskega prostora in če v državi, kjer gostujemo, najdejo domače 'začimbe', jih lahko vgradijo v predstavo." Tabernakelj, ki se loteva odnosa do vere na Irskem, se je proslavil na Dublinskem plesnem festivalu, plesalci pa so v Slovenijo pripotovali iz Barcelone.
Predstava je v formo, v kakršni jo bomo videli tudi v Ljubljani, prerasla iz lanskoletnega solističnega nastopa Fearghusa Ó Conchúira na nacionalni televiziji, ki si ga lahko ogledate v kratkem filmu.
"Vedno bom katolik, to me je pravzaprav oblikovalo"
"Na Irskem se je precej ljudi oddaljilo od cerkvenih krogov. Ne samo zaradi zlorab in zloma morale, temveč predvsem zaradi odziva cerkve, ki je škandal, povezan z zlorabami, želela pomesti pod preprogo in pri tem uporabila vso nekdanjo moč," pravi Fearghus Ó Conchúir, ki kljub vsemu verjame, da je katoliška tradicija zasidrana globoko v nas in da vsi stremimo k iskanju višjega cilja v naših življenjih. "Čutil sem, da je pomembno, da pripravim predstavo, v kateri moramo razmišljati o zgodovini, o tem, kaj imamo, in o tem, kaj bomo napravili v prihodnosti. Podobe, ki se mi v Tabernaklju izrisujejo v glavi, me spominjajo na opustošenje, kakršnega povzroči cunami, mi pa poskušamo iz razdejanja pobrati le najboljše in iz izbranega iztisniti maksimum. Vedno bom katolik, to me je pravzaprav oblikovalo," pravi in to ob vedenju, da ga je babica vzgajala v upanju, da bo postal duhovnik, tako kot njegov stric, in da je teta zaprisežena nuna, niti ne preseneča.
"Ples je zame življenje, uči me, kakšen sem jaz in kakšen je svet. Imam diplomo iz književnosti in lahko bi počel nekaj, kar prinaša večje honorarje, vendar nočem le hoditi v službo. Želim izkoristiti vse svoje talente, spoznati sebe in svet in verjamem, da kot umetnik lahko to najbolje izkoristim. Moje delo mi daje veliko zadovoljstvo. In ko si na določeni ravni, ne potrebuješ več veliko. Zdaj sem tukaj v Ljubljani, spoznavam zanimive ljudi, čaka nas nastop in to je to. Največ, kar si želim."