Nejc Kuhar: Staro estetiko rad mešam s sodobno kompozicijo

Prednost daje kitari, skladanje pa mu prinaša vidnejše uspehe "Študijsko je kitara malce fizično delo in se morajo v začetku razvijati tudi mišice, medtem ko je kompozicija delo z glavo, kar lahko razvijaš vse življenje. Prednost sem dal kitari, paradoks pa je, da imam v kompoziciji več vidnejših uspehov, zaradi česar me bolj opredeljujejo kot skladatelja, sam pa vedno poudarjam, da sem tudi kitarist," ob Kuharjevih besedah ni dvoma, da mladi glasbenik živi v dveh glasbenih svetovih. In to uspešno! Zadnjo septembrsko soboto je v angleškem Haverhillu kot edini in prvi klasični kitarist uspešno nastopil v finalu prestižnega mednarodnega tekmovanja za vsa glasbila, v začetku oktobra pa dobil tretjo nagrado na kitarskem tekmovanju v Berlinu. Med svoje pomembnejše kitarske prelomnice šteje tudi leto 2007, ko je bil na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost sprejet v razred priznanega profesorja Alvara Pierrija, "kajti biti sprejet v tako dober razred k tako uglednem profesorju so sanje vsakega kitarista, hkrati pa potrditev, da si na pravi poti".

Kot mlad, obetaven in uspešen skladatelj izstopa tudi v kompoziciji. Že kot dijak in pozneje študent kompozicije na Dunaju je nanizal vrsto nagrad za skladbe za solo kitaro, na tekmovanju Gustav Mahler pa osvojil prvo nagrado za nekitarsko atonalno skladbo, s čimer je dokazal, da lahko piše tudi za druga glasbila in atonalno dobro, njegova osebna odločitev pa je, kaj bo pisal. Petindvajsetletnik, čigar skladbe so stilno izjemno raznolike, poudari, da staro estetiko rad meša z vsemi možnostmi, ki jih prinaša sodobna kompozicija. Rezultat je – preverjeno – edinstveno doživetje za poslušalce, ki lahko Kuharja občudujejo v treh vlogah.

Koncert za pavke in tolkalni ansambel v Musikvereinu "Rad bi bil dober kitarist, ne glede na kompozicijo, po drugi strani želim tudi pri kompoziciji splošno biti dober, ne glede na kitaro. Sicer veliko pišem za kitaro, a bi se rad uveljavil tudi kot splošen skladatelj, s simfonijami in koncerti. Imam še možnost, da oboje združim, kar je tretja pot, ki jo imam prav tako zelo rad," se o svojem klobčiču talentov razgovori Nejc, ki korak za korakom stopa ob bok velikim skladateljskim mojstrom in si tako odpira vrata v svet.

Koncert za pavke in tolkalni ansambel, ki mu je na skladateljskem tekmovanju v Moskvi prinesel drugo nagrado od skoraj 200 skladb, je bilo v avstrijski prestolnici mogoče slišati tudi zunaj univerzitetnih zidov, v sloviti dunajski koncertni dvorani Musikverein, ista zasedba pa ga bo jeseni izvedla tudi na festivalu sodobne glasbe v Konzerthausu. Njegov skladateljski žar je prepričal tudi kanadsko založbo Les Productions d'Oz, ki ga je pod svoje okrilje vzela po priporočilu Rolanda Dyensa, enega najbolj znanih skladateljev kitaristov.

Od Mertza prek Vivaldija do lastnih skladb Kitarista v Nejcu je prebudil Adi Smolar, katerega je kot kratkohlačnik posnemal v kantavtorstvu, ki se je v najstniških letih prelevilo v igranje električne kitare in pisanje globokih metalskih besedil s težkimi akordi, iz tega pa se je razvila poezija s temačnimi besedili. "V prvem letniku srednje šole sem iz rock skladbe napisal prvo klasično kitarsko skladbo, klasično glasbo sem začutil z ekstremno lepo skladbo Sehnsucht Johanna Kasparja Mertza, z Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi pa sem v tretjem letniku začel poslušati klasično glasbo," spomin obudi klasični glasbenik, ki mu je skladanje najprej pomenilo konjiček, po sedmih letih skladateljskega dozorevanja pa se že počuti kot skladatelj.

Kljub rosnim letom svoje skladanje že razdeli na tri razvojna obdobja: "Prvo je povezano z intuitivnim pisanjem skladb, ko še nisem študiral kompozicije, med študijem sem začel bolj razmišljati o zgradbi akordov in prejšnjo tonalno lepoto obogatil z disonancami, tretje obdobje pa se je začelo s sonato, ki sem jo napisal za Maka (Grgića, op. a.). To je bila prva skladba, za katero sem zelo načrtno razmišljal o formi, saj je napisana v sonatni formi s prvo in drugo temo, izpeljavo ter reprizo, poboljšal sem se tako v stilu kot v notaciji."

Polovica intuitivnosti in čustvenosti ter polovica forme in razmišljanja Mladi slovenski kitaristi redno in z veseljem posegajo po Kuharjevih skladbah, s kitarskim virtuozom Makom Grgićem pa – kadar se njune poti prekrižajo, saj Kuhar študira na Dunaju, Grgić pa v Los Angelesu – sodelujeta v Prokofiev kitarskem duu. Lani sta moči združila tudi v projektu String Modulations, nad katerim je Nejc bdel kot skladatelj, mentor in vodja vrste odličnih mladih glasbenikov.

Na glasbenem albumu z osvežujočo slovensko klasično glasbo je nadobudni skladatelj zavedno prepletel svoje stare skladbe, ki jih odlikuje intuitivnost, in nove skladbe, ki so po njegovem mnenju kakovostnejše. "V začetkih ne razmišljaš toliko o obliki, v kompoziciji ni veliko glave, napišeš tisto, kar se lepo sliši. Skladbe so lahko lepe, virtuozne, ni pa neke forme, ki te je pozneje naučijo, kar je tudi prav. Po moje moraš imeti polovico intuitivnosti in čustvenosti ter polovico forme in razmišljanja. Ko sem sam dodal drugo polovico, se je tudi moj stil spremenil, poboljšal."

Črna luknja trd oreh za mlade tekmovalce Eden njegovih odmevnejših skladateljskih podvigov je skladba Črna luknja, ki izdaja njegovo očaranost nad tem vesoljskim fenomenom. "Matematika, fizika in astronomija me zelo zanimajo, še posebej pa me privlači črna luknja, za katero pravijo, da v njej ni ne prostora ne časa, zato sem jo poskušal opisati v skladbi. Te skladbe nisem napisal kot črne luknje, naslov sem ji dal po prvih taktih, ker sem hotel malo opravičiti njeno agresivnost. Je mešanica programske glasbe in absolutne glasbe," Kuhar popelje v zakulisje nastajanja izjemno atraktivne skladbe, ki je po naročilu nastala za sarajevsko kitarsko tekmovanje, kjer je v obveznem programu za najtežjo kategorijo. "Nikoli nočem kompromisa, da bo lažje za roko, vedno želim glasbeno dovršenost," je neomajen Kuhar, ki se zaveda, da je njegova skladba mladim tekmovalcem trd oreh, ki ga z obilo vaje uspejo streti le najboljši, pa naj bo na tekmovanju ali samostojnem koncertu.

Tudi sam želi klatiti z neba le najsvetlejše zvezde, ki mu po nekaj letih na Dunaju mežikajo na mednarodnem glasbenem nebu. "Če želiš iti na Dunaj, s tem ne žališ Slovenije, saj je tam povsem drugačno okolje. Če ti uspe na Dunaju in nasploh drugje v tujini, imaš res možnost narediti dobro kariero."