Matija Krečič: Dobra glasba pripoveduje zgodbe

Razlog, da mu je glasba tako blizu, je tudi njegova družina, kjer je bila lahko že samo vožnja z avtomobilom "pravo glasbeno doživetje". Tudi zato, kot pravi, se niti ne spomni, ali so sploh kdaj bili časi, ko se ni ukvarjal z glasbo. "Ves čas je prisotna." Ključni trenutek: ko začneš glasbi posvečati tudi svoj prosti čas Svoje glasbeno izobraževanje je začel z osmimi leti na Glasbeni šoli Vič - Rudnik pri profesorju Igorju Oulokinu, nadaljeval pa pri profesorju Oliverju Dizdareviću. "Krasen profesor, ki me je znal umerjati in izbiral takšne skladbe, ki so me zanimale. Vedno je zadel in vedel, kaj je primerno zame in kaj ne," je dejal Matija in dodal, da se, če ne bi bilo njega, verjetno ne bi odločil za študij violine. Leta 2007 je tako opravil sprejemni izpit na Deželnem konservatoriju v Celovcu, kjer zdaj študira violino v razredu profesorja Helfrieda Fistra in kompozicijo v razredu profesorja Alfreda Stingla. Njegova zvesta spremljevalka je violina, zakaj si je izbral ravno to glasbilo, pa niti sam dobro ne ve. "Doma smo imeli razglednico, ne njej pa je bil Mozart z violino. Ta razglednica mi je bila zelo všeč, tako da sem, potem ko so me vprašali, kaj bi igral, rekel violino." Ključni trenutek na njegovi glasbeni poti je bil zagotovo, ko se je moral odločiti, ali ga glasba zanima toliko, da se ji bo posvečal tudi v svojem prostem času, ali pa bo vse skupaj ostalo le na področju šole. "To je največje vprašanje. In ko začneš enkrat vaditi sam, iz čistega zanimanja in užitka, se začne nekaj dogajati. Tako je bilo tudi pri meni," je pojasnil. Ustvarjalno žilico je odkril že v gimnaziji Začel je kot violinist, potem pa se je začel razvijati tudi kot skladatelj in aranžer. Danes je tako, kot pravi, mešanica ustvarjalca in poustvarjalca, ki mu z eno besedo rečemo kar glasbenik. Svojo ustvarjalno žilico je odkril že v gimnaziji, ko je skupaj s svojim bratrancem začel igrati slovenske ljudske pesmi. "Malo sva jih aranžirala na dokaj preprost in osnoven način. To nama je bilo v zabavo in takrat še nisva razmišljala o tem, da pravzaprav delava neko svojo glasbo," je dejal Matija. Leta 2005 sta tako posnela svojo prvo zgoščenko vencev slovenskih ljudskih pesmi z naslovom Coronae, ki je v celoti njuno avtorsko delo. To je bil tudi prelomni trenutek, ko je iz poustvarjanja prišlo ustvarjanje in se je Matija začel razvijati tudi kot skladatelj. Kmalu je napisal tudi svojo prvo skladbo in nato iz leta v leto svoje delo nadgrajeval.

Do svojega 24. leta je sodeloval že z večino glasbenikov, ki jih je poslušal kot otrok Danes si tako ne predstavlja, da bi bil samo izvajalec oziroma samo ustvarjalec glasbe. Eno brez drugega preprosto ne gre več. "Če ustvarjam, mi manjka poustvarjanje na odru, stik z občinstvom in obratno. Če veliko igram, se želim usesti, biti sam s sabo in pisati," je pojasnil.

Ciljev nekako nikoli ni imel. Kot je dejal, so neke želje in smeri, sicer pa mu je blizu filozofska opredelitev, ki pravi, da ni dobro, da se zapičiš v neko točko, ampak je bolje pogledati okoli sebe in izkoristiti tisto, kar se ti ponuja. "Velikokrat stvari okoli sebe ne vidiš, ker si usmerjen zgolj v eno točko."

Trdo delo in ljubezen do glasbe sta se mlademu glasbeniku zagotovo obrestovala. Kot svojevrsten uspeh je ob tem izpostavil dejstvo, da je do svojega 24. leta sodeloval že z veliko glasbeniki, ki jih je poslušal kot otrok.

Med letoma 2008 in 2011 je aktivno sodeloval s skupino Terrafolk – bil je član produkcije Terrafolk in Simboličnega orkestra. Za ti zasedbi je tudi komponiral in aranžiral. Igra v triu CV:B:K, s katerim je decembra 2010 napisal in posnel glasbo za risanko Biba Malčka in božična zmešnjava. Aktivno sodeluje z Galom in Severo Gjurin, Magnificom, Simboličnim orkestrom, s skupinami Orkestrada in Mar Django ter igra v kvartetu Escape. Napisal je glasbo za nekaj kratkih filmov, eden je bil septembra lani predstavljen tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Sodeloval je tudi s Katarino Juvančič in Dejanom Lapanjo.

Videli smo ga lahko na letošnjih Viktorjih, sodeluje pa tudi pri oddaji Kdo si upa na večerjo na nacionalni televiziji.

Klasična glasba in njena večplastnost Blizu mu je tudi zborovska glasba, čeprav nikoli ni resno pel v zborih. Kot skladatelj tako sodeluje z različnimi slovenskimi zasedbami. "Zborovska glasba je zelo zanimivo področje. Veliko stvari sem preposlušal, prav tako pa imam srečo, da je okoli mene veliko odličnih pevcev, s katerimi sem se potem začel povezovati," je dejal.

Kot ustvarjalec glasbe se Matija usmerja tako v vokalno kot instrumentalno glasbo, blizu pa mu je predvsem klasična glasba. Pri tem je poudaril, da je izraz klasičen zelo omejen. "Klasična glasba je glasba, ki so jo pisali v obdobju klasicizma. Haydn, Mozart in Beethoven so glavni predstavniki in to je zares klasična glasba," je pojasnil in dodal, da danes k temu pripisujemo tudi glasbo drugih obdobij. Drugi ji tako pravijo tudi resna glasba, kar pa ni čisto prav. "Velik del te glasbe ni bilo napisan kot resen, ampak kot zabaven za tisti čas."

Klasična glasba mu je blizu predvsem zato, ker je večplastna, kar pomeni, da jo moraš poslušati večkrat, da slišiš, kar ti lahko ponudi. "Moraš iti na koncert, priporočljivo je, da si o skladbah, ki bodo tam, tudi kaj malega prebereš in potem daš glasbi priložnost, da ti nekaj pove. To večinoma ni glasba, ki bi si jo samo dal za ozadje in kuhal. Moraš se usesti in dejansko poslušati, šele potem te glasba res nagovori." Seveda si moraš za to vzeti tudi čas, kar pa je, kot pravi Matija, danes zelo velika težava, saj si časa za takšne stvari običajno ne vzamemo, krog poslušalcev pa je posledično vse manjši.

Ljudem je včasih treba preprosto povedati, na kaj morajo biti pozorni Tudi zato bi po mnenju Matije glasbo morali ljudem približati že med šolanjem. "Premalo je glasbenega pouka v šolah in premalo se hodi na koncerte. Ko se gre, pa je priprava šibka. Ljudem je včasih treba preprosto povedati, na kaj morajo biti pozorni. Prav tako jim moramo poskusiti dopovedati, da je glasbi treba dati priložnost, da spregovori, da ti nekaj prinese."

"Pri klasični glasbi in preostalih zvrsteh glasbe, ki niso enodimenzionalne, ki niso na prvo žogo, to zahteva malo več časa, da te potem še bolj intenzivno nagovori in ti pove zgodbo. Dobra glasba ti pripoveduje zgodbe, to je bistvo," je prepričan. Tudi zato se Matija pri svojem ustvarjanju in poustvarjanju trudi, da bi bilo tisto, kar zaigra, kar napiše, ena zgodba, eno sporočilo in da bi človek, ki bi prišel na koncert, doživel to zgodbo ter mogoče dobil nekaj, kar drugače ne dobi. "Ali je to mir, ki je ena taka stvar, ki je imamo premalo, ali pa je to preprosto neka drugačna pot," je pojasnil.

Skladatelji pozabljajo na poslušalca in izvajalca Razlog za vse ožji krog poslušalcev mladi glasbenik vidi tudi v tako imenovani novi glasbi oziroma predvsem v skladateljih, ki pri svojem ustvarjanju pozabljajo na izvajalce in poslušalce. "To se zgodi, če želi človek na vsak način najti nekaj novega. Vendar to izvajalcu in poslušalcu običajno ne pomeni kaj dosti in tu se je začela to občinstvo izgubljati. Kar naenkrat je glasba postala zelo intelektualna stvar in preprosto se veliko ljudi v tem ni več našlo," je pojasnil. Zato bi bilo po njegovem treba poskušati to smer obrniti in spet začeti razmišljati o poslušalcih in izvajalcih. "Skladatelj se ne bi smel bati tega, da se ustavi in pogleda nazaj ter se nasloniti na tradicijo. Glasba nastaja, odkar svet stoji. To, da bi zdaj rekli, da bomo pozabili, kar je bilo, in izumili nekaj novega, bi bila lahko kar nevarna stvar," je prepričan.

Svoboda: prednosti in slabosti Ljubezen do glasbe in njeno ustvarjanje pa imata, tako kot vsaka stvar, poleg prednosti tudi slabosti. Ena izmed glavnih slabosti so zagotovo finance, kajti živeti samo od glasbe je v Sloveniji izjemno težko. Matija se je sicer odločil za svobodo, kar pomeni, da se sicer ne spopada z neugodnimi zaposlitvenimi razmerami, se pa srečuje z drugimi ovirami.

Za svobodo se je odločil predvsem zato, da lahko večkrat dela to, kar ima rad, kar je zagotovo največja prednost. Na drugi strani se mora boriti na trgu in iskati priložnost za zaslužek, kar je v današnjih časih še posebej težko.

Kot eno izmed glavnih težav, s katero se srečuje glasbenik, je Matija izpostavil odnos družbe do tega poklica. "Ničkolikokrat so me vprašali, kaj delam, pa sem odgovoril, da igram violino, njihov odziv pa je bil: 'Aha … Pa kaj še?'Podcenjujoč odnos do glasbenikov, glasbe in umetnosti nasploh je zelo prisoten v današnji družbi."

Izkušnje in sodelovanja Največ izkušenj je Matija pridobil v šoli, kjer je imel, kot pravi, "neverjetno srečo s profesorji". Pozneje je veliko izkušanj pridobil tudi s sodelovanji z različnimi glasbeniki. "Vsaka nova stvar, vsak človek, s katerim sodeluješ, je neka nova izkušnja in zagotovo sem jih dobil veliko z ljudmi, s katerimi sodelujem v neklasični glasbi. Pri vsakem vidiš nekaj novega, drugačen način dela, drugačen pristop, in to te bogati. Veliko projektov sem sprejemal in jih še vedno … Pa ne na podlagi plačila, ampak zaradi izkušenj. In na ta način sem konec koncev dokaj mlad prišel do bogatih izkušenj in hvaležen sem vsem ljudem, ki so mi dali te priložnosti," je povedal.

Pri svojem ustvarjanju se zgleduje predvsem po nekaterih skladateljih, ki jim je simbolično posvetil svojo prvo večjo skladbo za godalni orkester z naslovom Glasba za godala: Antecessores. "Antecossores je latinska beseda za prednike, kar pomeni, da je skladba posvečena tem prednikom, skladateljem, od katerih sem veliko dobil, saj so mi posredno, prek svoje glasbe, veliko dali," je pojasnil.

Vzorniki so tudi nekateri izjemni jazzovski glasbeniki in nasploh glasbeniki, katerih glasbo je poslušal. "Vse, kar slišiš, se ti nekako vtisne, zavestno, veliko pa tudi podzavestno, in se potem nekako integrira v glasbo, ki jo izvajaš na odru, ali tisto, ki jo pišeš v sobi doma."

Janus atelier Kot svobodni glasbenik se je Matija srečal že z neštetimi ovirami, ena od njih pa so tudi slabe izkušnje z založniki. Tudi zato se je skupaj z mladim skladateljem in kolegom Davidom Vebrom odločil, da gre na svoje in ustanovi samozaložbo z imenom Janus atelier. Izdajali bodo tako notno gradivo (vokalno, instrumentalno klasično in filmsko glasbo) kot tudi zgoščenke. Ime založbe je povezano z rimskim bogom Janusom, ki je upodobljen z dvema obrazoma – eden gleda v preteklost, drugi v prihodnost. To predstavlja tudi glasbo mladih skladateljev, ki je močno povezana s preteklostjo, hkrati pa išče novosti in svežino. Tudi zato bo ekipa Janus atelier kot svojo prvo skladbo izdala Matijevo skladbo Antecessores in jo simbolično posvetila prednikom.

Samozaložba je sicer "ekonomsko gledano slepa ulica", pravi Matija, ampak mu to vseeno veliko pomeni. "Vedno sem si želel, da ima tisto, kar delam, neko obliko. To je imelo za mene vedno neki poseben čar."

Sredstev sicer nimajo, le nekaj donacij, zato bodo preprosto naredili toliko izdaj, kolikor bo denarja. Njihov glavni cilj je seveda, da izdajajo tisto, kar želijo, in tako, kot bodo hoteli.

Bistvo je, da ne izgubiš samega sebe Ko neki glasbenik kljub težkemu položaju in razmeram vztraja in še naprej ustvarja, ga je pravzaprav nesmiselno spraševati, kaj mu pravzaprav glasba pomeni. Tudi Matija pravi, da je težko govoriti o tem, kaj ti pomeni nekaj, kar te res spremlja dan in noč. "Meni je glasba služba in prosti čas v enem, zaradi česar mi je še bližje," je pojasnil. "Ko ustvarjam, se veliko stvari zgodi na nenavadnih krajih, ko dobiš neko idejo, in sicer ne v sobi s papirjem in svinčnikom. Ali pa ko preprosto razmišljaš o tem, kako boš kaj naredil. Včasih se nekatere stvari zelo hitro zapišejo, ker si o njih dovolj časa razmišljal. To je čar. Da s časom, razmislekom in aktivnim delom ustvariš neko stvar. To je nekaj, kar me pri glasbi zagotovo privlači," je dejal.

Za konec je Matija spregovoril tudi o svoji glasbi, "ki ni ravno zelo moderna, hkrati pa ni tradicionalna". Takrat se glasbenik znajde v nekakšni sivi coni, ko je za tradicionaliste preveč modern in obratno. "Ampak drugačne glasbe ne moreš pisati, ker pišeš tako, kot slišiš. Če greš stran od tega, to pomeni, da nisi več ti. Moraš ostati tak, kot si, in delati tisto, v kar verjameš, čeprav so dvomi ves čas prisotni."

Matija se zaveda, da je glasba subjektivna, vendar ob tem poudarja, da je pomembno, da ne dajemo sodb kar takoj, ampak o njej razmišljamo in pustimo, da nas nagovori.