Maska stoletnega Ljubljančana in drugih naših sosedov

Specializantka psihoterapije na Univerzi Sigmund Freud in ustvarjalka se je dve leti posvečala projektu Drugi. Med procesom je premišljevala o pomenu psihološke maske, o čustvenih usedlinah, ki se ti nalagajo med življenjem in ki vplivajo nate, na tvoje vedenje in odzivanje.

"Maska je v socialnih interakcijah lahko tudi neki ščit, ki pa ne le prikriva, temveč lahko tudi odkriva. Maska je lahko tudi potencial nečesa, kar je v tebi," o projektu Drugi, ki ga razstavlja v ljubljanski galeriji Univerzalni atelje uličnih umetnosti (UAUU), pravi avtorica Ana Mrovlje.

"Maska je v socialnih interakcijah lahko tudi neki ščit, ki pa ne le prikriva, temveč lahko tudi odkriva. Maska je lahko tudi potencial nečesa, kar je v tebi," pravi ustvarjalka Ana Mrovlje.

Gube – zgodovina obraza

Projekt odtisnjevanja obrazov, mask, ki spominjajo na posmrtne, čeprav je avtoričino izhodišče drugo, si je zastavila kot intimen proces z vključenimi posamezniki in posameznicami.

Za eno uro je v svoj atelje povabila vsakega izmed njih. Po pogovoru, odkrivanju življenjske zgodbe, je, medtem ko je z mavcem zakrila obraz osebe, z njo preživela še kar nekaj časa v tišini. Medtem se je v belo maso odtisnjevalo vzdušje osebe, zgodovina njenega obraza, zapisana v gubah in mimiki, na koncu pa se je zgodila zamrznitev tega.

V mavec odtisnjeno vzdušje osebe, zgodovina njenega obraza, zapisana v gubah in mimiki.

Prihodi v atelje

Začela je s slepimi in slabovidnimi. "Želela sem jim dati možnost, da se 'vidijo', začutijo zunaj sebe," pravi. Njihove maske je postavila v vrsto drugo ob drugo, vsak izmed njih je tipajoče spoznal svoj obraz, kar za videče ne drži, doda.

Ob zanimanju predvsem za ozadje projekta ta poganja misli v različne smeri. Že njegov naslov Drugi v tem razmerju lahko vodi do družbeno odrinjenega, odtujenega, marginaliziranega. Prav to, kar so v večinsko videči družbi slepi in slabovidni.

Razstavljene maske, "odmaskirane obraze" ustvarjalka razume tudi kot platno za projekcije gledalčevih zgodb, izkušenj, interpretacij, asociacij.

Prav tako pa so slepi obsojeni na to, kar je v njih. Ta notranji svet je tisti del, ki ga poudarja avtorica. Pa ne le tistih, ki jih je odtisnila, temveč tudi tistega, ki gleda na steni obešene maske. Te so postavljene precej intuitivno in ostajajo anonimne za gledalca.

To pa zato, ker si je razstavljene maske zamislila kot platno za projekcije gledalčevih zgodb, izkušenj, interpretacij, asociacij.

Od družinskih članov do stoletnika

Po sodelovanju s slepimi in slabovidnimi je v svoj atelje povabila družinske člane in prijatelje, nato so se v projekt vključili še nepoznani. Ta del je bil spet navdihujoč na svoj način, saj so se pred njo odpirale različne življenjske zgodbe.

Od skoraj stoletnega Dalmatinca, ki živi v Šiški in vsakemu rad pove, koliko časa bo živel in kaj naj je, do Španca, ki živi v Berlinu in je bil v nekem obdobju pogost obiskovalec Ljubljane. Pa knjižničarke, ki ji je skozi pogovor na svoj način razkrivala knjižne police in svoje življenje.Več o sogovornikih avtorica ne želi razkriti.

Razčlenjevanje procesa projekta in galerijska postavitev pa tako nagovarjata zanimanje za različne psihološke krajine, za lastne in druge. Za obračanje h kolažu občutij, vzdušij in izkušenj, odtisnjenih na maske, pa tudi h krožečim zgodbam v tem mestu, Ljubljani, kjer je avtorica spoznavala v projekt vključene osebe.

Po sodelovanju s slepimi in slabovidnimi je Ana Mrovlje v projekt vključila poznane in nepoznane posameznike in posameznice, med procesom pa tako spoznavala številne zgodbe z ljubljanskih ulic.