"Kakovostnega dela je malo in treba je čakati na priložnosti"

Tri sestre V najnovejši uprizoritvi enega od kanonskih del svetovne dramske literature Tri sestre Antona Pavloviča Čehova v režiji markantnega poljskega režiserja Janusza Kice – v drami, ki se osredotoča na zgodbo treh sester Olge, Irine in Maše, ki po smrti svojega očeta počasi, a vztrajno izgubljajo vero v izpolnjevanje svojih potencialov in ambicij ter v ruskem provincialnem mestu zaman sanjarijo o idealizirani Moskvi – je Alidi Bevk pripadla vloga najstarejše od treh sester. Olge, ljubečega stebra družine Prozorov.

Diametralno nasprotni vlogi Delitev vlog v delih Čehova vedno dviguje precej prahu, še posebej porazdelitev sestrskih vlog. V sozvočju z izjavo umetniškega vodje SNG-ja Drama Eduarda Millerja na tiskovni konferenci tik pred premiero Treh sester, češ da si vloge v delih Čehova prislužijo le tisti igralci, ki so se sposobni spopasti tudi s težkimi in globokimi liki, se tudi Alida strinja, da vloga Olge, tako kot vsaka vloga v besedilih A. P. Čehova, zahteva več let gledaliških izkušenj. Nanjo gleda kot na enega svojih vrhuncev v tekoči sezoni, na katero zre s ponosom. "V tej sezoni sem odigrala diametralno povsem nasprotni vlogi, kar kot igralka občutim kot veliko srečo. Na eni strani sem se lahko spopadla z zelo sodobnim likom in povsem nestandardno strukturo besedila (vloga Male kovinske deklice v Pri nas je vse v redu Dorote Maslowske v režiji Ivane Djilas) in na drugi strani s povsem svojstvenim, starejšim, bolj zrelim likom, ki ga odlikuje posebna občutljivost (vloga Olge v Treh sestrah)," pojasnjuje Alida, ki jo prav v zvezi z uprizoritvijo Treh sester čudi nenavaden razkorak med mlačnim mnenjem kritike in naklonjenim odzivom občinstva.

Jabolko ne pade daleč od drevesa Alida – njeno nenavadno ime je latinska različica imena Adelaide, ki pomeni osebo plemenitega duha – prihaja iz gledališko-umetniške družine. Oče je režiser, mama (madžarskega rodu) je igralka, zato ne preseneča, da je Alida zakulisje teatra spoznavala že kot majhna deklica, ko so jo "namesto varušk čuvali kar v gledališču". In ravno zaradi prepletenosti zasebnega življenja s teatrom še danes ni povsem prepričana, ali je bil igralski poklic nekaj, za kar se je odločila zavestno, ali pa je bilo to preprosto nekaj, kar ji je bilo dobro znano. "Večja ko je starostna distanca in ko tudi sebe bolj razumem, bolj se sprašujem, koliko sem sama sploh lahko vplivala na to odločitev," 33-letna igralka ugotavlja danes, 12 let po končani Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je znanje vpijala istočasno kot Jurij Zrnec, Sabina Kogovšek, Gorazd Žilovec, Gašper Jarni in drugi.

"Večina stvari ni odvisna le od nas" O igralskem poklicu si nikoli ni delala pretiranih utvar, niti si jih ni mogla, saj je vzpone in padce tega poslanstva lahko opazovala z lastnimi očmi. "Spomnim se, kako žalosten je bil oče, kadar predstava kljub večmesečnemu trudu ni uspela, pa tudi, kako zadovoljen je bil, kadar je naletela na dober odziv. Je pa tako, da vedno misliš in upaš, da boš s svojo osebnostjo in svojim delom deležen priložnosti, da se bodo zvezde poravnale v pravšnjih konstelacijah, da bi nam omogočile, da bi temu času in prostoru lahko doprinesli nekaj lastnega, da bi bili deležni možnosti za dober razvoj." Zaveda se, da večina teh dejavnikov ni odvisna le od nas samih. "Igralcev nas je veliko, kakovostnega dela pa je malo in treba je čakati na priložnosti. Te se lahko zgodijo, lahko pridejo le za kratek čas ali pa sploh ne."

Kapljajoče priložnosti Alidine priložnosti sicer ne derejo v sunkih kot kaka deroče reka, ampak kapljajo. A to počnejo dokaj vztrajno. Igralka kot eno izmed večjih kariernih priložnosti izpostavlja odločitev za delo v SNG-ju Nova Gorica, kjer se je zaposlila takoj po končani akademiji in kjer ji je vloga Vilinčka v predstavi Williama Shakespearja Sen kresne noči leta 2003 prinesla Borštnikovo nagrado za mlado igralko. "V SNG-ju Nova Gorica je igralski ansambel manjši in tam lažje prideš do priložnosti, ki te izoblikujejo kot igralca. Predvsem te potrebujejo in uporabijo. V Novi Gorici sem preživela pet let in v tem času veliko naredila, neprimerljivo več kot v Drami, kjer je ansambel precej večji in kjer moraš biti potrpežljiv in čakati na priložnost. Je pa seveda vprašanje, ali dočakaš tisto, kar čakaš."

Predavateljica govorne tehnike Poleg igre so Alido kmalu začele zanimati tudi druge stvari. "Začutila sem, da mi oder ne zadostuje, da me zanima tudi znanost," pravi igralka, ki se je v svojem magistrskem delu lotila problematike umetniške besede v sodobnem času. Znanja s področja govorne tehnike je pridobivala na izobraževanjih v Los Angelesu, Londonu in Barceloni, že v kratkem jo čaka nov študijski skok v New York, če ji bo uspelo pridobiti soglasje Drame.

Povabilo na položaj asistentke za govorno tehniko na AGRFT-ju, kjer študentom igre že nekaj let razkriva skrivnosti obvladovanja dihanja, jo je iz Nove Gorice zvabilo v prestolnico, kjer se ji je "zgodila" tudi Drama. Za zdaj uspešno žonglira z obojim. "Kombiniram. Igre je res manj, ampak tekočo sezono kljub temu vidim kot dobro izkoriščeno priložnost," ne skriva zadovoljstva z izplenom gledališke sezone 2012/2013.

"Premalo znam unovčit svoja znanja" Ljubljančanka, ki poleg madžarskega izvrstno obvlada tudi italijanski jezik, si želi, da bi svoje jezikovno znanje bolje unovčila, s čimer lahko, če se vrnemo na uvodno temo o Treh sestrah, potegnemo vzporednice z izjavo Maše, najbolj temperamentne in kljubovalne sestre: "Me znamo marsikaj odvečnega. Znamo francosko, angleško, celo italijansko, a v okolju, v katerem živimo, je to povsem odveč." Ali kot to Alida zaokroži s svojo mislijo: "Premalo znam unovčit svoja znanja. Kaj pa vem, morda sem premalo pogumna. Dobro vem, kje stojim v slovenskem gledališkem prostoru, vem, kaj ta prostor lahko ponuja in česa ni sposoben ponuditi, in tudi vem, česa si v tem prostoru ne želim. Srečo imam, da lahko primerjam slovenski prostor z drugimi. Če že, bi se morala odločiti in tukaj spustiti nekaj stvari, vlagati drugam in upati, da se odprejo nove priložnosti." Priznava, da si ne dela utvar, da nekje čakajo le nanjo. "Ne mislim, da lahko znanje jezika unovčiš samo z igro v drugih državah in da je to moja edina želja. Predavati, prevajati, poskusiti pripraviti kakšno smiselno knjigo o procesih dihanja ... Vse to so stvari, ki me zelo motivirajo in bi si jih tudi želela izkusiti in realizirati."