IGLU: Čar improvizacije sta spontanost in iskrenost

Trojica uveljavljenih improvizatorjev mlajše generacije je v želji po profesionalnem delu na področju gledališke improvizacije ustanovila IGLU – eno redkih profesionalnih slovenskih gledališč s poudarkom na improvizaciji.

Kako so pravzaprav videti improvizacijske predstave? Gre za neponovljiv in unikaten humorno-umetniški performans brez vnaprej pripravljenega dramskega besedila in scenarija, saj improvizatorji zgodbo sestavljajo kar na odru, pred očmi gledalcev in tudi z njihovo pomočjo. Zasedba obiskuje tudi mednarodne festivale, kjer se udeležujejo delavnic, poučujejo in nastopajo, aprila pa jih čaka tudi turneja, v sklopu katere bodo nastopili v Švici, Nemčiji, Franciji, Belgiji, Avstriji, na Nizozemskem in Češkem. Med nastopi na domačih tleh IGLU-jevci gostijo tudi goste iz tujine, kar pa pomeni, da so nekatere njihove predstave odigrane tudi v angleščini.

In kako se je njihova pot v improvizacijskih vodah sploh začela? Peter se z improvizacijo ukvarja zadnjih osem let: "Začel sem v Šolski impro ligi na Šubičevi gimnaziji pri 14 letih. Za ŠILO mi je povedal sošolec, prav tako improvizator Miha Možina. Rekel je, da bo hudo in da bo tam tudi model iz Tu pa tam (Toni Cahunek), ki je bil potem naš mentor."

Vid je absolvent primerjalne književnosti, njegovo življenje pa se trenutno vrti okoli IGLU in improvizacije. Pravi, da poskuša biti profesionalni improvizator. "Ker nas je v Sloveniji malo, je ta naziv trenutno nekoliko samooklican, ampak verjamem, da se bo nekoč temu lahko zares tako reklo," pove Vid, ki se je z Impro ligo srečal v kranjski gimnaziji pod mentorstvom Boštjana Gorenca – Pižame.

Juš se z improvizacijo ukvarja že od leta 1999, po Šolski impro ligi na gimnaziji Vič ima za seboj že številne predstave in priznanja, zadnjih osem let pa je deloval kot vodja projekta Impro liga.

Pa začetek IGLU? "Obstaja mednarodno združenje evropskih improvizatorjev – Ohana, ki se je zasnovalo v Kanadi. Nekaj se nas je lotilo organizacije in vsak je zraven povabil nekaj potencialnih izkušenih talentov. Med Slovenci, ki so se pridružili projektu, je bil poleg Juša in Petra to še Rok Bohinc," pove Vid.

"Na poti iz enega teh srečanj, kjer se štirikratletno zberemo improvizatorji iz celotne Evrope, je Juš predlagal, da naredimo nekaj iz tega. S Petrom sva bila zraven v avtu, če bi bil takrat tudi Rok zraven, bi verjetno vključili še njega, tako pa smo ostali pri številki tri," proces nastanka zasedbe v smehu razloži Vid.

"Na odru je pri improviziranju veliko odvisno od tega, kako izkušen je tvoj soigralec. Mi si med seboj res zaupamo in se toliko poznamo, da lahko skupaj naredimo nekaj dobrega. Zanimivo je, da tudi če dobiš za soigralca nekoga z drugega konca sveta, se včasih takoj ujameš in začutiš, včasih se pa dolgo iščeš," pove Vid.

"Bolj kot to, koliko predstav si z nekom odigral, je pomembno, da si ob njem sproščen," doda Juš, ki pravi, da sta ves čar improvizacije spontanost in iskrenost. Pa trema?

"Meni je bilo dolgo časa grozno. Šele kakšni dve leti nazaj sem se zares sprostil in nehal misliti na to, kaj si ljudje mislijo. Ljudje te ocenjujejo in težko je nastopiti brez zadržkov. Mora ti biti malo vseeno in moraš se dovolj ceniti in si dopustiti napake," pove Peter.

"Danes temu verjetno ne morem več reči trema, ampak vedno moraš imeti malo tega vznemirjenja, da nisi ravno hladen in ti ni ravno vseeno za predstavo. Se pa že nekaj časa ne tresem več, bolj živčen sem, kadar moram na faksu predstaviti seminarsko nalogo," se pošali Vid, medtem ko Juš med prikimavanjem doda, da ima tudi sam več treme pri kakšnih vnaprej pripravljenih govorih kot med improvizacijo, kjer je že od nekdaj precej sproščen.

Fantje se lahko pohvalijo s številnimi priznanji, ki so jih prejeli za svoje ustvarjanje na improvizacijskem odru – med drugim so v različnih zasedbah osvojili štiri naslove državnih prvakov v gledališki improvizaciji ter priznanja za najboljšega improvizatorja in novinca Impro lige, smeh, ki ga prinesejo na gledalce, pa se velikokrat začne že v zaodrju.

"Kakšne pol leta nazaj je Peter med predstavo v petnajstih minutah spil štiri energijske napitke. Sam se bil prepričan, da umreš, če to narediš (smeh). Enega je spil tik pred predstavo, na odru je med nekim čarovniškim nastopom naredil točko, v kateri je pojedel banano, 'zeksal' energijsko pijačo in prišel v finale. V finalu je moral seveda impresionirati, pojedel je še eno banano in 'zeksal' dva red bulla. Nekako se je obdržal na nogah, čeprav mu je bilo zelo slabo," se spominja Vid.

In ko gre šala po zlu? "Ker se radi hecamo med sabo, sem si enkrat od neke punce sposodil telefon, v imeniku poiskal Petra Frankla in mu napisal sporočilo, da je "hot". Nato sem šel do Petra in ga vprašal, ali mu je kdo pisal. "Ne." Potem smo ugotovili, da sem pisal Petrovemu očetu, ki je prav tako Peter Frankl, hkrati pa še njen šef," pove Juš. Fantje se sicer ne spomnijo več, kako se je zaplet končal, vendar pravijo, da ni bilo nič drastičnega, če ne drugega, pa so se vsaj nasmejali.