Gregor Baković: Uživam, da živim v času, ki ga ne obvladam

Gregor Baković je eden od tistih igralcev, za katere se zdi, da so rojeni za skoraj vsako vlogo, ki jo dobijo, naj bo to vloga slikarja Marka Rothka v predstavi Rdeča, za katero je na 47. Festivalu Borštnikovo srečanje dobil nagrado za igro, ali tragični lik delavca Johana v filmu Hvala za Sunderland, za katerega je leta 2012 dobil vesno za najboljšo glavno moško vlogo na Festivalu slovenskega filma. Kljub temu meni, da bi znal odigrati precej več različnih tipov vlog, kot mu jih dodelijo. V SNG Drami, v kateri je zaposlen od leta 1993, v tej sezoni blesti kot Žagar Malič v predstavi Svatba, v drami Prijatelji pa odigra glavno vlogo moškega, ki se mu v stanovanje vseli skupina prijaznih tujcev.

V Prijateljih v stanovanje vašega lika vdre skupina prijaznih tujcev, ki ne odide, se tam naseli, dokler lika ne uniči. To bi lahko bil kdorkoli, koga pa ste v njih videli vi? Videl sem sebe. Če mi je pri katerikoli vlogi kaj blizu, sem to sam. In režiserji, v tem primeru Mateja Koležnik, ne zahtevajo nikogar drugega kot tebe. Kadar igram, vedno zaupam, da zahteva mene.

V skupini torej niste videli družbe, države, Cerkve … V tej zasedbi, če me sprašuješ, mi je všeč, da sem čutil, da so moji prijatelji. Ampak res prijatelji, torej Gregorjevi prijatelji. Vsi, ki so zaposleni v tej predstavi, so ljudje, ki bi jih jaz zelo rad imel rad.

Niste v njih torej videli nobene grožnje? Ne, vedno sem si moral predstavljati položaj.

Nina Ivanišin pravi, da si lahko za skoraj vsakega igralca v Drami predstavlja, kako se pripravlja na vlogo, ampak za vas se ji pa niti približno ne sanja. Verjetno tega ne boste izdali niti meni. Če omenjaš Nino, jo izjemno cenim, tega ne govorim zaradi intervjuja. Pomembno se mi zdi, kako se pripravim na vlogo, verjetno se podobno kot ona. Ona je ena čudna punca in jaz imam fine ljudi rad. Kako se to dela, nikoli ne bo nihče vedel.

V Rdeči, v kateri ste igrali Marka Rothka, ste na primer ves čas nihali med umirjenostjo in čustvenimi izbruhi … Da, tak način mi je zelo blizu.

Sami ste prepričani, da ni naključje, da so vam dodelili vlogo Rothka, Žagarja Maliča v Svatbi, pa da ste bili Johan v Hvala za Sunderland. Nikoli ne bom sprejemal načina, kako nekateri govorijo o človeku, ki naj bi moral igrati tip vloge. To je zame čisto neumno. Vedno sem bil prepričan, da znam igrati veliko več vlog, kot naj bi jih bilo določenih. Kdor si mi je upal dati večjo priložnost, sem mu seveda hvaležen.

Ampak Rothko, recimo, je že bil odmik … To je tip človeka, ki ga verjetno moram igrati. Enkrat sem bil Romeo, a vem, da to nisem in da Dušanu Jovanoviću nikoli ne bom pretirano hvaležen, da mi je dal to vlogo. Mislim, da mi je s to vlogo hotel nekaj odpreti, a je bila to pomota.

Sicer pa ste umetniško precej raznoliki, nekoč ste izdali tudi pesniško zbirko … Ah. Eno, nekoč. Ampak imam premalo časa, da se bi se izpopolnjeval.

Pa tudi glasba vam leži, v Svatbi ste pokazali, da zelo dobro pojete. Kako ste sodelovali v tej predstavi z režiserjem Jernejem Lorencijem? Do Jerneja sem bil sprva precej zadržan, ni mi bil moj. Ko pa sva začela delati, mi je bil pa nepričakovano všeč. Blazno je fin …

Kaj za vas pomeni ta beseda fin, ki ste jo uporabili za Nino in zdaj za Jerneja? Inteligenten. Danes živimo drug svet. Na žalost. In v današnjem svetu to, da si prijazen, zahteva poseben pogum. Zdi se mi, da fin pomeni tudi pogumen z nekim lepim, svetlim, pogumnim korakom. Tega je zmožnih zelo malo ljudi in mislim, da on to zmore.

Kako mu to uspeva? Tako, da tega ne zahteva.

Omenili ste drug svet, v katerem živimo danes. Sami na primer doma nimate računalnika. Pogrešate ta neki drugi svet, ki je bil prej? Niti ne. Uživam, da živim v času, ki ga ne obvladam. To me veseli, saj tako lahko vidim, kako neumen je.

Imate torej nanj pogled z razdalje? Ne, ne, če bi imel pogled z razdalje na to, kar se dogaja, bi pomenilo, da sem pameten. Samo vesel sem, da je stvar smešna. Recimo, ko gledaš Chaplina, saj nisi nikoli pameten.

Pa se vam zdi, da so v letošnji sezoni v Drami vprašanja, kar zadeva današnji čas, pravilno zastavljena? Se mi zdi, da. In sem tudi presenečen, kako ne glede na to, kdo je ravnatelj ali režiser, ki zastavi vprašanje, še vedno odgovarja.

Ali v letošnji sezoni na trenutne razmere in duh časa bolje odgovarjate s Svatbo ali s Prijatelji? Tukaj ni pravega odgovora, ampak tudi vprašanje morda ni pravo. To so preveč inteligentna vprašanja, da bi jim lahko jaz dajal odgovore. Vprašanje samo je že postavitev stvari, zato je odgovor povsem odveč. Oba režiserja, Jernej Lorenci in Mateja Koležnik, sta človeka zgradbe vprašanja in nikoli ne bi bila tako neumna, da bi merila na odgovor, vedno začneta z vprašanjem. Zato bo vsak, ki ga to zanima in bo šel gledat ti predstavi, vedel, da jaz na to ne znam odgovoriti.

Če povežemo zadnja dva lika in vaš zadnji film Hvala za Sunderland, kjer spet igrate tragičnega posameznika, vas takšne vloge morijo? Ne. Vse je stvar pristopa. Če ti vlogo ponudijo iz neumnosti, potem je neumnost taka, kot smo mi v sistemu neumnosti, neumna. Če pa ti neumnost ponudi en zelo prijazen človek, sem zelo vesel. Jaz sem en dripac iz nekdanje Jugoslavije in blazno pogrešam to, da ne spoštujemo Jugoslavije. Gre za odnos in če imaš dober odnos, mi je popolnoma vseeno, kako je stvar narejena. Moj lik je bil delavec v Jugoslaviji, moj foter je bil Jugoslovan, jaz sem bil vzgojen v Jugoslaviji, zato da skačem od veselja, da lahko nekomu povem, kako je biti delavec.

Tako verjetno ne preseneča, da ste bili letos že 19. leto zapored Dedek Mraz v Drami, ne pa na primer Božiček. Ko sem Dedek Mraz, vedno govorim, da prihajam z leve, leve in vedno z leve.