Cvitkovičeva odrska črnina in praznina

Predstava Otroci Adama in Eve, ki je imela precej bolj poveden delovni naslov Fizikalni laboratorij, je za gledališki režijski prvenec Jana Cvitkoviča razumljivo predvsem raziskovalne narave. V njej se Cvitkovič skupaj z igralcema in igralkama (Ivo Barišič, Irena Kovačević, Miha Nemec in Marjuta Slamič) bolj kot z vsebino na prvi pogled ukvarja z njihovim umeščanjem v odrski prostor, saj je velik del predstave namenjen ustvarjanju razmerja med prazninami in dobesednim postavljanjem odrske scenografije: premikanju črnih kvadrov, ki jih po odru razporejata igralca in igralki. Njihova srečanja so predvsem fizične narave: nebesedno komuniciranje, odnos do že omenjenih kvadrov, in le občasno dialogi, ki pa so nekakšni nastavki zgodb, do katerih so ustvarjalci in ustvarjalke prišli na vajah.

Najbolj prepričljivi elementi Cvitkovičevih Otrok Adama in Eve so tako predvsem gibalni in glasbeni vložki. Za te je poskrbel Primož Oberžan, ki na odru ustvarja v živo, v črnem skrit za mreno, zaradi česar tudi sam deluje kot član igralske zasedbe, nekakšen mojster iz ozadja, ki na dogajanje ne vpliva neposredno, a ima v njem pomembno funkcijo.

Kot namiguje že naslov predstave, se Otroci Adama in Eve ukvarjajo z vprašanji izvora in konca, rojstva in smrti, odnosov med starši in otroki in tem, kaj ostane za nami, ko zapustimo svet, naj bo to šest korakov, nekakšna kompulzivna domislica očeta, ali nerazrešeni odnosi, ki se nam jih ne mudi urejati, dokler imamo občutek, da imamo še dovolj časa.

Težava Cvitkovičevih eksistencialnih vprašanj nastopi, ko želimo iz posameznih pogovorov stkati veliko zgodbo, ki bi ponujala tudi odgovore ali vsaj namige. Tega v predstavi ni, in kolikor je mogoče razbrati iz gledališkega lista, to niti ni bil namen. V zameno Cvitkovič z ekipo ponuja prosto lebdeče delce besedila, ki bi jim občasno koristil tudi kakšen scenaristični poseg, in podobno kot pri njegovih filmih, atmosfero obremenjeno s težo vprašanj, ki čakajo na odgovore ali pa vsaj obravnavo.

Za razliko od predstave precej več konteksta ponuja Cvitkovičevo preteklo filmsko ustvarjanje, ki nam daje vedeti, kaj se dogaja v režiserjevi glavi, kakšne teme ga zanimajo in tudi dejstvo, da struktura in grajenje zgodbe pri njem nikoli nista v ospredju. Žal zaradi tega trpijo predvsem liki, ki ne dobijo priložnosti, da bi se razvili v kaj več kot zgolj zmedene posameznike in posameznice, ki so v odrski črnini prepuščeni samim sebi.