Če bi bili malo tiho, bi si manj lagali

Letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, ki se lahko pohvali s šestimi Borštnikovimi nagradami, te dni na gledaliških festivalih navdušuje s Ponorelo lokomotivo, predstavo avantgardnega poljskega avtorja Stanislava Ignacyja Witkiewicza, ki je na lanskem Borštnikovem srečanju prejela nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti. Prejšnji teden je z njo navdušil tako občinstvo kot tuje festivalske selektorje na gledališkem festivalu v Varni v Bolgariji, z njo pa avgusta potuje v Tampere na Finskem na najstarejši gledališki festival v Skandinaviji. V letošnji sezoni se bo v SNG Drama lotil Iliade, prvič pa tudi opere, in sicer Gluckove Orfej in Evridika. Prav ta teden so organizatorji Borštnikovega srečanja sporočili, da so se v tekmovali program letošnjega srečanja uvrstile kar tri predstave Jerneja Lorencija: Svatba, Othello in Mrtvec pride po ljubico.

Letos ste ob prejemu nagrade Prešernovega sklada pozvali k prazniku tišine. Zakaj potrebujemo tak praznik? Toliko besed gre v nič. Toliko praznih besed, toliko puhlic, toliko enega slaboumnega besedičenja. Praznik, pravzaprav praznike tišine potrebujemo. Fino bi se bilo malo zaustaviti. Če bi bili tiho, bi si zmanjšali možnosti, da toliko lažemo.

Pa se vam zdi, da si to v teh časih sploh lahko privoščimo? V politiki poslušamo, da so potrebne hitre rešitve, volitve imamo praktično že vsako leto … Vse si lahko privoščimo. To, kar je zdaj, ni kaj prida in tudi to, kar kaže, da bo, ne kaže, da bo kaj prida. Če kdaj, bi bilo zdaj nujno biti tiho. Vedno gre za to, kako v trenutkih krize pogledati na stvar z drugega kota. Ta brezglavost zagotovo ne vodi nikamor. Z njo samo pristajamo na mehanizem, ki je sploh povzročil recesijo.

Predstava Oresteja iz leta 2009 je bila za vas prelomna, pri njej ste spremenili svoj slog režije. Kaj se je spremenilo v vas, da ste zamenjali pogled na gledališko ustvarjanje? Zasitil sem se. Padel sem v svoj lastni kliše, sam sebi sem postal kopija samega sebe. Štancal sem predstave. Ko sem to prepoznal, sem vedel, da je čas za prevetritev, da zamenjam perspektivo in metodologijo in estetiko. Ta proces je bil samo deloma racionalen, večinoma ne, je bil pa nujen. Pri Oresteji se je prvič nekaj zgodilo podzavestno, kar je bila velika sprememba glede na to, kar sem počel prej.

Po prelomu ste vedno več prepuščali drugim. Se je težko predati in spustiti vajeti iz rok? To je najlepše, kar se lahko zgodi. Precej časa sem zbiral pogum za ta korak, da prepustim še kaj drugim, pa ne zato, ker bi se bal, da bom jaz na izgubi, da bi izgubil pozicijo moči, niti približno. Bolj sem se bal drugih, kaj si bodo mislili igralci, če si bom dovolil ne vedeti, če bom potrpežljivo čakal, da se nekaj naredi.

Verjetno je potem treba toliko bolj paziti na sestavo kolektiva, na katerega potem "prelagaš" dele ustvarjalnega procesa. Tako je, ključ je v tem, da ustvariš pogoje dela. Ključen pogoj so ljudje, kot smo tudi ključna vsebina in oprema ljudje. Teater lahko nastane kjerkoli o čemerkoli, samo brez ljudi ne more.

Stremite pa tudi k temu, da bi ga ustvarjali s čim manj sredstvi. Kako daleč si upate pri tem "slačenju"? Nisem kaj prida pogumen, tako da verjetno ne tako daleč.

V Ponoreli lokomotivi se zdi, kot da strojevodjo in kurjača poganja gon po smrti, ko skušata lokomotivo obremeniti do konca in povzročiti nekakšen veliki trk … Tu gre za radikalno željo po spremembi, po robu, po tem, da bi se počutila živega. To se mi zdi samo en vidik gona smrti. Drugi vidik je kompleks boga. K*rc, na koncu umremo in ta kompleks skuša to morda premagati ali pa vsaj izzvati. Soočenje s strahom. Jaz sem izrazito nepogumen in se mi zdi fino, kako ta dva glavna junaka obnorita lokomotivo.

Teater in umetnost na sploh se vrtita okoli enih in istih tem, neprestano. Osnovnih tem je zelo malo. Imamo junaka, ki hlepi po nečem, praviloma po ljubezni, takšni ali drugačni, in nekdo mu stoji nasproti. Jasno, da smrt je in bo največja fascinacija, še večja od ljubezni.

Pogosto režirate gledališke klasike, v novi sezoni napovedujete Iliado, kljub temu pa ste v preteklih dveh sezonah vsaj v Drami režirali dva sodobnejša teksta, Ponorelo lokomotivo in Svatbo Rudija Šeliga. Je šlo spet za poskus preloma? Pri izbiri besedil nimam nekega koncepta. Kot prepuščam pri delu, prepuščam tudi pri sebi, da se mi stvari kar zgodijo. Večino besedil mi predlagajo umetniški vodje in za to sem jim hvaležen, všeč mi je, kar mi predlagajo, pa tudi to, da me nekdo, ki nisem jaz, postavi nekam drugam, kamor mi niti na pamet ne bi padlo, da bi šel. Pa še jaz sem en len človek, ne ljubi se mi brati vseh teh dramskih del, da bi med stotimi našel eno dobro stvar, to me blazno utruja.

Letos boste v SNG Opera in balet v Ljubljani prvič režirali tudi opero. Kaj vas je pri tem najbolj mikalo? Več motivov je bilo. Osnovni je bil ta, da v teatru uporabljam vedno več glasbe in se mi je zdela logična posledica, da je moj naslednji projekt opera. Kako prisluhniti glasbi, kako ji dati prostor, kako delati s pevci, solisti in zboristi. Preziram režiserja – generala, usmerjevalca prometa, v smislu levo, desno, hitreje, počasneje, tiho, glasno, to me absolutno ne zanima. In zato mi predstavlja velik izziv to, ali mi bo uspelo operni zbor nagovoriti osebno, individualno in ali nam bo uspelo doseči to polnokrvnost, ki jo iščem.

Na pogovoru v Kavarni Drama ste dejali, da je v teatru včasih celo manj igre kot v zasebnem življenju. V Svatbi se recimo zdi, da določene stvari uhajajo uprizarjanju, da so igralci neverjetno podobni samim sebi. Ta odsotnost igre ne pomeni, da so to oni sami. Prvič, kaj to sploh je, biti sam svoj, kaj je sploh merilo tega, te totalne "razmaščenosti", kaj bi to sploh bilo. Ni bistvo in ni cilj, da pa zdaj na oder stopi zasebnost. Še vedno je oder javni prostor, še vedno gre za neko situacijo, za neko strukturo, besedilo, glasbo in nekaj netipičnega. Ta odsotnost ni enaka zasebnim odnosom.

Tudi v Ponoreli lokomotivi ste pustili neke vdore zasebnosti, ko se Tina Vrbnjak in Maja Sever na primer naslavljata z lastnimi imeni … To je samo znak, ki deluje predvsem v Sloveniji, kjer ljudje poznajo imena igralcev. V trenutku, ko slišimo Maja in Tina, gre samo za znak, tudi ta njun spor je samo konstrukt. Onidve bi lahko rekli katerokoli ime, pa bi bil učinek isti. Danes smo v teatru, hvala bogu, že dosegli to stopnjo, da je občinstvo mogoče prevarati že z eno samo besedo. Ali pa vsaj del občinstva, da gre za nekaj "kao" resničnejšega, "kao" osebnega … Jasno je, zakaj smo to hoteli napraviti, to pa še zdaleč ne pomeni, da je pri tem kaj zasebnega. Gre torej za podoben princip, kot je vaš režijski diptih, kjer občinstvo najprej objamete, da ga lahko potem ranite? Na ta način se zgodijo možnosti nekih malih trkov, dvig pozornosti, izgubiti pregled, za kaj pravzaprav točno gre. Ali sem v teatru? Kaj gledam? Lokomotiva je tak hecen hibrid med žanri, je hkrati instalacija in koncert … Skratka, želim malo destabilizirati samoumevnost pozicij. Nežno! Nisem radikalen in zato me hude poteze ne zanimajo, želim si le nežne destabilizacije samoumevne razporeditve moči.

Bi si to upali delati tudi zunaj gledališča? Nimam pojma. Jaz lahko rečem, kako to deluje v mojem življenju. Ne vem, kaj bi, tudi nisem dovolj pameten in nimam dovolj znanja, da bi vedel, kaj s tem početi. Nekako se mi zdi, da si vsi želimo istih stvari, da pa mi je vedno manj jasno, zakaj se med sabo tako j*bemo, zakaj smo taki drug do drugega. Tega ne razumem. Nimam pa žal čisto nobene rešitve. Nujno se mora zgoditi depolitizacija življenja. To, kar se gremo zdaj, ne vodi nikamor.

Depolitizacija do katere mere, na ravni delitve na levo desno? Do mere, da je politika tako pomemben del naših življenj. Politika radikalno začasnih, preplašenih, dvomečih ali samoljubnih ljudi. To, da smo tako podrejeni temu, se mi zdi katastrofalno. Vsi smo okuženi s tem virusom, ne da bi, seveda – kar je nateg te stopnje demokracije –, imeli zares kakšno zvezo s tem. Kar seveda ni res, ker lahko bi vplivali na volitvah, ampak kaj pa volitve sploh so, če smo Slovenci takšni, da bi na oblasti raje videli lopova, ki ga že poznamo, kot pa da bi dali komurkoli novemu priložnost. Volitve 13. julija bodo spet ena katastrofa. Nič se ne bo zgodilo, čisto nič.

Še hodite volit? Ja. Tudi zdaj bom, sicer predčasno, ker grem takrat na morje, ampak bom.

Spet sva pri hitenju in naglici. Se vam zdi, da se lahko v tem mesecu, dveh vzpostavi nekaj, kar bi lahko na volitvah mirne vesti obkrožili? Seveda je to nemogoče. S čisto vestjo karkoli podpisati je ontološko vprašanje, ni gotovosti. Zdaj pa je tudi jasno, da ni pogojev. Prepričan pa sem, da bo Janšev odhod v zapor idealen za njegovo stranko.

Bi lahko način delanja predstav prenesli na vodenje države? Ali gre pri režiji za preveč intuitiven proces? V umetnosti je najtežje to, da je ves čas treba sprejemati odločitve, v katere nismo nikoli prepričani. Jaz sprejmem potencial teh odločitev, začrtam osnovne poteze, a na zelo primitiven način. Pri lokomotivi sta bila to dva klavirja in igralska ekipa. Zelo surovo, zelo primitivno. Prej sem a priori štartal ontološko, transcendentno, želel sem ujeti ne vem kakšnega duha. Dokler nisem ugotovil, da je pravzaprav fizika fizika, da pa si lahko pri njej prislužiš še ta pribitek. Ta gnusni pojem dodane vrednosti, ki ga danes že vsak idiot vlači po zobeh.

Brez dvoma drži, da nimam koncepta teatra, kaj je, kako ga delati, kaj je njegova funkcija, dolžnost. Ko delam, se ukvarjam z drobnimi mislimi, ki prihajajo in odhajajo, so neka spoznanja, ki jih ponavljam že kot papagaj. Če bi znal točno povedati, zakaj ljubim svojo ženo, bi bil to verjetno dokaz, da je ne. Enako se mi zdi pri teatru. To je malo srednješolsko, a ne?

Čeprav pravite, da nimate koncepta, pa v zadnjem času prejemate številne nagrade. Na Borštnikovem srečanju, nazadnje tudi nagrada Prešernovega sklada … Kaj to pomeni, da ste kljub intuitivnosti še vedno dovolj institucionalni?

Nikdar nisem bil in ne bom reformator, revolucionar. To ni moj svet.

Čeprav je Svatba ali pa Ponorela lokomotiva v veliko pogledih drugačna, polno je rušenja gledaliških konvencij … Zase tega ne morem vedeti, nimam tega občutka. Nikoli ne začnem s predpostavko, da moram nekaj izumiti, narediti nekaj novega. Prisluhniti je treba ljudem, materialu. Kar pa zadeva te pojme, tako niti ne smem razmišljati, kako se čemu reče. Zdi se mi, da se moram pred tem paziti.

Torej ohraniti nekoliko naiven odnos do gledališča? Ja, najdragocenejše, kar imam, je ta idiotek v meni. Včasih je naporen, tečen, nemogoč, a kljub vsemu ga nočem izgubiti.

Ampak na koncu vas imajo vsi igralci in igralke radi in vi njih. Ja, seveda jih imam noro rad.

Je to ta nasvet Dušana Jovanovića, da počni karkoli, samo rad jih imej? Tega dvojega pa res še nisem med sabo povezal, ampak mogoče. Primzi, Primož Pirnat, je pred leti, še preden sem začel učiti na akademiji, rekel nekaj genialnega. Sam sem zagovarjal, da je AGRFT dobra akademija, da iz nje pride ogromno dobrih igralcev, režiserjev … In je rekel: "Se strinjam, kakšni pa so ljudje?" To. V teh časih je še toliko pomembneje, kakšni ljudje smo, ko nas delajo tekmovalne, sovražne, prav to hočejo od nas in zato se mi zdi, da je to, na kakšen način smo lahko skupaj, še toliko pomembneje.

Stalno je treba na nek način postavljati pod vprašaj vse samoumevnosti. To ne pomeni, da je treba vse spreminjati na silo, ampak da odpiraš mogoče poti, kaj vse bi lahko.

Poudarjate, da vas bolj kot to, kakšen je kdo igralec, zanima, kakšen je človek. S katere pozicije menite, da začnemo, kot dobri ali kot slabi ljudje? Mislim, da ne takšni ne drugačni. Otroci niso nobeni angeli, daleč od tega, ali pa da se rodijo nedolžni in jih ta svet pokvari. Kdo ve, iz česa smo stkani in zgneteni. Življenje je tudi borba, stalna borba, zelo težko je biti brez občutka unikatnosti, nepogrešljivosti, torej brez ljubezni. Zelo težko. Ampak jaz mislim, da ne obstaja jasna začetna pozicija. Smo ena hecna zmes vsega mogočega. Kot tudi ne veš, v kaj se boš razvil. Veš, kako pomembne so podrobnosti, tako v življenju kot v teatru. Kot na primer o Othellu …

Tisto o robčku kot ključnem rekvizitu, ki pelje celotno predstavo? Velike stvari so vsote majhnih. Kako hitro je nekaj majhnega lahko dovolj za nekaj velikega. Res vemo, kaj je bilo tisto, kar je Hitlerja gnalo tako daleč? A vemo, zakaj Janša ne popušča? Ravno obratno, še bolj tone in brede v to svoje psihično obolenje. Kako veš, kje je neka točka, ki sproži neko ljubezen, neko obsesijo, neki strah, ki se ga ne moreš več rešiti? Nekaj, čemur pravimo zlo? V teatru bi rad identificiral to točkico. Zumiral do čim manjših delčkov in ugotavljal, iz česa so stvari. Ker grozote praviloma opazimo šele po tem, ko je že malo prepozno.

Vprašala sem zato, ker pogosto slišimo pozive, da se moramo v tem groznem kapitalističnem sistemu vrniti sami k sebi, najti same sebe. Pa to ni nujno dobra stvar. Včasih je to usodno, se strinjam. Ampak nimam rešitve. Prav nobene. Razen, da še vedno mislim, tudi po tem našem gostovanju v Bolgariji, kjer sem spoznal nekaj finih ljudi, da je svet odprt. Da nam je na razpolago. Da je ogromno dobrih, res dobrih ljudi. Ki niso nič kaj bolj pametni od nas, pa tudi nič kaj bolj neumni. Ta razprtost sveta je pa precej očarljiva.

Ste eden redkih, ki z optimizmom gleda na napredek, tehnologijo, tisto, v čemer številni vidijo zlo, pogubo. Pa menda je dobro, poglejte, kaj to dela v medicini! Pa za kup nekih ljudi, ki nimajo poguma, da bi dekletu rekli živjo. Ti dlančniki so dokaz, da je človek genialec. Ampak seveda človek nikoli ni samo genialec. Na žalost je tako, da večje kot so ideje, bolj kot je človek v nečem genialen, bolj na neki drugi strani genialno poči. Nikoli ni bila težava v sredstvu, ampak v uporabi sredstev. Ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenimo odnos do nje. In to je naša dolžnost. Konstantno preizpraševanje preteklosti.