Beseda dozori v vsakodnevni stvarnosti

Po šestih letih se zamejski avtor, pesnik in esejist Ace Mermolja oglaša v javnosti s knjigo, ki govori o staranju, osebnem in širše družbenem, ter zahajanju modernega subjekta in njegovega sveta. Pesniška zbirka nekako zaokroža pot, ki jo je začel z zbirko Drobci na parketu (ZTT, 1999), nadaljeval z vmesno postajo To ni zame (ZTT, 2007) in izostril z Okruški.

Avtor je za Planet Siol.net povedal, da je takrat, ko je zbirko uredil, imel v šopu zapiske o staranju: "O osebnem staranju, kar pomeni bolezni, večjo osamljenost, manjšo voljo do dela, bolezni, upadanje erosa, manjše veselje nad ustvarjanjem, manjše zaslužke in podobne stvari. Vse to me je pesniško zanimalo, čeprav ne gre za najbolj 'vesele' tematike."

Ob osebnem staranju ga spremlja prepričanje, da se naš zahodni svet, Evropa, Slovenija, Italija in to njegovo malo zamejstvo starajo: biološko, a tudi drugače, to je idejno, kulturno, politično in vsesplošno družbeno. "Zahajamo. Naša kriza ni le finančna in gospodarska, kar še bolj plaši, je pomanjkanje vizij in upanja. Ideologije in utopije prejšnjega stoletja so umrle, na obzorju pa še ni kakih velikih idej. Čakamo. Demagogije in populizmi me ne premamijo. Tehnoznanost ne nadomesti človeka in njegovih sposobnosti iskanja poti iz zagate v novo mladost. V sami pesmi ni lahko izluščiti verza, ki ni bil nekoč že zapisan."

Tako je, kot pravi, njegova pesniška zbirka nastajala spontano in brez usmiljenja do sebe in drugih. "Zapisoval sem fragmente, verze, kitice, ki so se mi prižigali. Narediti iz njih pesem in iz pesmi zbirko je bil tokrat zame velik napor. Vseskozi sem dvomil o smiselnosti početja in se spraševal, če lahko v pesniškem smislu še kaj povem ali dodam temu, kar sem do zdaj napisal. To svojo dogodivščino sem z zbirko Okruški namenil bralcem. Ne vem, če me podobno delo še mika."

Kaj pomeni zanj pisanje poezije? "Ne bi natančno vedel, kaj pomeni danes zame pisanje poezije. Če se ozrem nazaj, na prehojeno pot, je zame imelo pisanje poezije različne pomene in trenutke. V mladosti sem kar iz skakalnice skočil v poetični bazen, mislim na začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in se navduševal. Pozneje poezija ni bila več moje edino zanimanje. 'Padel' sem v novinarski poklic, radovednost je v meni vzbujala politika in sem jo, politiko, v obilici okusil. Nato sem se angažiral v slovenskih organizacijah v Italiji. To življenje me je vsaj deloma oddaljilo od pretežno pisateljskih in umetniških druščin. Nikoli pa nisem opustil sistematičnega branja in učenja, le da sem širil svoja zanimanja na filozofijo, sociologijo in na krščansko-religiozne tekste, čeprav sem neveren. Poezija me je spremljala kot najintimnejši odziv na vse te svetove, čeprav sem metal svoja pesniška sidra v konkretno in ne le v papirnato življenje. Beseda dozori v vsakodnevni stvarnosti, le tako je mogoče, da ne pade na papir že mrtva."

Na vprašanje, kako živi v zamejstvu, odgovarja: "Sem upokojeni novinar. V pokoj sem odšel predčasno zaradi kriznega stanja podjetja, vendar imamo v Italiji glede na Slovenijo in glede splošnega italijanskega pokojninskega sistema novinarji določene prednosti. Jih skrivamo, a so. Nisem povsem odklopil. Pišem, se ukvarjam z založniško dejavnostjo, sem še v manjšinski politiki, čeprav manj opazno. Vidite, Okruške sem označil kot pripoved o staranju. Sam sem strogo prepričan, da moramo starejši odstopati svoja mesta in položaje mladim. Mladi so danes najbolj tepeni. Oni najbolj občutijo vladavino starosti, vsaj v Italiji in v delu Evrope je tako. Ni rečeno, da so mladi avtomatično boljši, je pa neizbežno, da bodo samo mladi ustvarili nove ideje in poglede, če jih pač bodo. Moja malha pa se prazni in tudi to sem hotel povedati z Okruški, ki padajo s stare stene. Čemu sedeti v prvih vrstah – mislim na splošno in ne le nase – iztrošeni?"