Turistična kmetija Pri Francki: preprosto istrsko kosilo

Vsa ta ponudba ima nekaj skupnih značilnosti po vsej naši deželi, ne glede na to, ali je takšen lokal v osrednji Sloveniji, na Štajerskem ali Primorskem. Največkrat dobite narezek, potem juho, potem meso s prilogami in na koncu sladico. Podobno je v Baredih, idilični istrski vasi, na poti iz Izole proti Kortam. In še ena primerjava: v Baredih, Pri Francki, mnogo manj komplicirajo kot naprej v Kortah. Hrana je preprosta, odprti pa so le ob koncih tedna.

Znani so po svojem vrtu, s katerega je lep razgled po tipični istrski pokrajini in na katerem je fontana v maniri osemdesetih, v njej pa plava velika ekipa plastičnih račk. Kičasto, a še kar zabavno. Na vrtu smo se kakšno poletje nazaj skoraj preveč najedli njihovih sestavljenih mesnih plošč, da o pretiravanju z rahlo kislim refoškom niti ne govorimo, tokrat pa nizke temperature (in hladen veter) tega niso dovoljevale.

Še ena značilnost večine slovenskih turističnih kmetij so brez izjeme velike porcije in tudi tukaj na Baredih so v koraku z domovino, malo manj pa jih človek ceni, ko na mizo pogrnejo papirnate prte. Sledita dve ponudbi vin – belo in rdeče, drugega nimajo in glede na okoliš je jasno, za kateri vini gre. In potem pride narezek. Istrski pršut, narezan natančno, na stroj. Panceta, ki je bolj špeh. Domača salama, ki ni nič posebnega, in sir kot iz trgovine. Na drugi strani krožnika je bilo bolj zanimivo, bučke v kisu, stročji fižol, tudi v kisu, in male rdeče-zelene olive. Na takšnih zelenjavnih prilogah bi lahko gradili v času, ko se ljudstvo vse bolj obrača k zdravi hrani.

V Baredih imajo izjemen, poln bel kruh, ki blaži učinke mesnin in pomaga pri juhah. Tisto popoldne so se pohvalili z morda najboljšimi bobiči, ki jih je v zadnjem času jedla naša odprava, in neprepričljivo govejo juho. Bobiči so bili gosti, skoraj sladki, notri je plavalo vse, kar si človek lahko zamisli (ne samo koruzna zrna), pa še zaradi mesa je dišalo po prekajenem. Goveji juhi so ob rahlo razkuhanih rezancih dodali velike kose govejega mesa in korenja. Ob juhah imajo za predjed čvrste njoke, ki jih ponujajo z golažem, s tartufi ali s svinjskim kotletom. Odločili smo se za golaževe in kot v vseh primerih tistega dne je bila porcija (tako njokov kot mesa in omake) res velika.

Kaj pa glavne mesne jedi (čeprav so bile tudi vse predjedi v bistvu mesne)? Svinjska krača ter pečenica ali ombolo s kislim zeljem in praženim krompirjem. Vzeli smo slednjega, kar trije kosi so v porciji, in pripomb na meso ni bilo, pri prilogah pa – v sodobnem svetu težko najdete osebo, ki lahko spravi vase toliko zelja in krompirja, čeprav je kombinacija zadovoljila. Še posebej zaradi mešane solate s hišnim radičem, regratom, jajcem, fižolom in krompirjem. Tudi v finalnem delu v vasi nad Izolo ne komplicirajo preveč: obilne palačinke z marmelado, potem pa še četa žganic za dobro voljo, ko se človek spušča po slalomski progi nazaj proti morju. Cene? Za štiri jedi in dva kozarca refoška oseba lahko ostane v območju do 20 evrov.

Povzetek

Turistična kmetija s klasičnim menijem, ki ob velikih ploščah narezkov in pečenega mesa ponuja tudi nekaj Istre: tartufe, istrski pršut, ombolo …

Vinska ponudba je vezana na rdeče in belo vino.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.