Sladki Miklavževi parklji

Toda vse to se začne z miklavževim, ki je verjetno najbolj simpatičen decembrski praznik. Zakaj? Ker je v svojem bistvu še nepokvarjen in samo otroški. Ne glede na to, ali so otroci na vasi ali v mestu, vsi nestrpno čakajo na Miklavža in se bojijo njegovih parkljev. Je tudi edini od praznikov, ki za zdaj še ni podlegel komercializaciji. V peharju pod posteljo otroke še vedno čakajo drobna darilca, suho sadje in sladek parkelj. Prav ti so največja radost. Ni ga lepšega kot zjutraj v veliki skodeli kakava ali bele kave namakati parkljeve roke in noge.

Sladki parklji so tradicija. Narejeni so lahko iz testa za medenjake. Takšni so nekoliko trši, a zdržijo dlje časa. Najbolj pogosti pa so iz boljšega kvašenega testa, lahko kar takega, kot je za potico. Odvisno od okusa jih lahko naredimo bolj kruhaste ali bolj sladke. Otroci imajo seveda raje sladke.

Tudi načinov oblikovanja je več. Najbolj preprosto je, da testo razvaljamo na pravokotnike in iz njih odrežemo parklje: zarežemo pri glavi, da naredimo roke, in prerežemo po višini od spodaj, da nastanejo noge. Nato zarežemo še trikotnike na glavi za rožičke. S škarjami zarežemo v trup, da nastanejo dlake. Parkelj pač mora biti kosmat. Za oči uporabimo rozine ali lešnike. Če želimo, lahko izrežemo še rdeče jezike iz papirja in mu v roke zataknemo tanko vejico. Lahko pa jih oblikujemo tudi s pletenjem. Testo zvaljamo v trakove, ki jih s prepletanjem oblikujemo v parklja. Edina stvar, ki jo moramo upoštevati pri oblikovanju, je, da naj bodo parklji povsod enako debeli, sicer se bodo tanjši deli zažgali.

Če je izdelava medenjakov za novo leto skupno družinsko opravilo, parklje običajno v nočnih urah pečejo le mame. Samo tako lahko zjutraj otroke presenetijo in razveselijo.