SiolNET. Trendi Kulinarika
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Restavracija La Primula: pri najcenejši vinski karti

4

termometer

V sosednji Furlaniji domuje nekaj pravih kulinaričnih biserov in med njimi izstopa kreativna zgodba v San Quirinu.

Zadnjič smo bili na domačiji Joška Gravnerja in ob poslovilnem kozarčku nam je namignil, da naj nam ne bo škoda ne časa ne denarja in naj se čim prej odpeljemo proti Pordenoneju in tam najdemo La Primulo. Čas je denar in obratno, a kak mesec ali dva pozneje smo se dejansko naslonjeni na GPS odpeljali v zimski večer.

Hotel in restavracija La Primula Via San Rocco 47 I 33080 San Quirino

Telefon: 0434 91005 Elektronska pošta: info@ristorantelaprimula.it Zaprto ob nedeljah zvečer in ob ponedeljkih

Moštvo najljubšega portala je bilo sestavljeno iz štirih oseb, jasno, zato, da smo lahko poskusili dva menija. Dražjega, morskega, za 70 evrov, ki je sestavljen samo iz domačih kreacij kuharja Andree, in cenejšega za 50 evrov, ki vsebuje tudi nekaj mesnih okusov. Po vrsti. V lokalu, ki hote ali nehote nosi opazen pečat sedemdesetih, so nas na vratih pričakali garderoberji – dekle za dekleta, možakar za fante. In potem nas je šef strežbe pripeljal do glavne mize v prostoru, ki ga, kot je to v navadi pri zahodnih sosedih, krasi do skrajnosti romantičen kamin, v katerem prasketa ogenj.

Kaj hitro so mizo opremili z malimi kruhki različnih okusov in oblik, od rogljičkov do artičokinih od ekstra črnih do povsem navadnih belih žemljic. Zraven je pripadlo še maslo in še preden so se stvari povsem umirile, se je glavni natakar odločil, da bomo pili penino. V bistvu so na kozarec stregli korektno franciacorto Uberti, med vodami, če nočete kaj posebnega, strežejo dolomio. In potem so na mizo prispeli veliki, v usnje vezani jedilni in vinski listi. Moški s cenami, ženski brez cen – da se ve, kdo plačuje, da ne govorimo o tem, kdo nosi hlače. Še dobro, da niso vedeli, da smo cene preverili že doma ... Razen cen vina.

In to je bilo seveda tudi največje presenečenje večera. Gravnerjeva vina, ki v slovenski prestolnici dosegajo tudi po 100 evrov, na Obali pa celo veliko več, so v Primuli enotno, ne glede na letnik, po 42 evrov. Sladkobnejši Jermann ne more biti več kot 25 evrov, slovenska vina pa ... kakih dvajset etiket posedujejo in niti eno ne preseže polovice svoje cene v naših birtijah. Če ste recimo že kdaj pili Simčičevega Teodorja za 80 evrov, se boste tukaj srečali z buteljko bele verzije za 24 evrov. Da, v Italiji gosta ne morete kar tako opetnajstiti … Če nadaljujem z vinom, naš kvartet je spil sauvignon Vie Romans in v drugi fazi Jermannovo modro frankinjo, skupaj za 35 evrov ...

Hrana? V predfazi, ko se je telo še prilagajalo na toploto kamina, so nam pripravili malo porcijo bele polente, na kateri so počivali mešani mehkužci. Že takoj na začetku so nam dali vedeti, da bodo vse jedi pripravljene morda malce bolj začinjeno. In čili, vsaj v naših krajih, ni reden spremljevalec morskih dobrot. Šef kuhinje je pri morskem meniju ponudil škampa, ki se je kopal v sezamu, spet je bilo zraven nekaj ostrih začimb, medtem ko je kreativni meni, ki ga diktirajo letni časi in ne morje, prinesel na mizo domač kremast sir s karželjni in sončničnimi semeni.

Lahka konjenica, ki je najavila domače njoke s srno in kakavovimi semeni s parmezanom. Istočasno je morski meni že prinesel izvrstno rižoto z algami, v katerem so med drugim prebivali delčki jastoga in grenivke. Samosvoja jed. A še vedno znotraj koncepta, ki je ponujal veliko število bogomoljk v juhi, z rezanci in algami (in spet opaznim dodatkom čilija). Si pa lahko priznamo, da je jed na prvi pogled delovala veliko težja, kot se je pozneje izkazalo. Šef Andrea je okuse natančno izračunal, ni kaj. Morda je še najmanj zapletal pri brancinu z artičokami in kaprami. Glavna jed je bila kot nek klasičen krožnik glavne jedi, okusna, ne prelahka – finalna. Na drugi strani mize so dobili telička z gobicami, polento in poudarjeno zgodbo rožmarina. Lahko poskusim? Brez pripomb!

Zgodba obeh menijev se je končevala ob zadnjih kapljicah vina in ker smo bili v Italiji, kjer so stvari natančno določene in natakarji seveda ne čakajo do dveh zjutraj gostov, ki so preveč popili, je bilo jasno, da se bodo sladice, bombončki in grappa kar hitro znašli na mizi. Prva je prišla pena iz pomaranč in grand marnierja, sledila pa specialno razstavljena gubana s sadjem, orehi, rozinami in nekakšnim steklenim pokrovom iz sladkorja. Bouno, bounissimo, bi lahko komentirali, če bi bolje govorili italijansko. A medtem ko smo srkali Noninovo grappo in grizljali domače (zelene) žele bombone, se je med mize, kakih sedem ali osem je bilo okupiranih, prišel pokazat Andrea, glavni kuhar našega doživljaja. Kako je bilo, je vprašal in nekako smo spravili iz sebe: »Complimenti!" In nismo se zlagali. Mimogrede, ob zmernem pitju se nam ni bilo bati poti domov, z" tiste, ki jih hrana preveč utrudi, pa imajo tudi hotelček ...

Povzetek

Vse tisto, kar od boljših italijanskih gostiln pričakujete. Sprejemljive (ne nizke) cene, nekaj kreativne kuhinje, ampak vedno v povezavi z lokalnimi zgodbami. Mesno-zelenjavni izumi so izjemni. Morski krožniki pa več kot to.

Vinska karta so pravzaprav trije veliki leksikoni, ki jih morajo človeku iztrgati iz rok, sicer lahko zaradi obilice materiala bere do konca večerje. Cene pa so več kot polovico nižje kot pri nas.

Ocena

Ocena gostilne: 5

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin