Kakovost pred šovom?

Skoraj smešno je, da se po podelitvi grammyjev sploh razpravlja o tem, zakaj gramofončka za naj novinca ni dobil Justin Bieber oziroma zakaj ga je dobila praktično neznana džezistka Esperanza Spalding. Morda zato, ker so si organizatorji želeli ohraniti vsaj nekaj verodostojnosti? Grammyji s svojo tisoč in eno kategorijo, med katerimi lahko na svoj račun pride tudi Bill Clinton (dobitnik nagrade v kategoriji govorjene besede), vzbujajo prav nasproten učinek od želenega – namesto da bi bili s svojo razvejanostjo bolj kredibilni, so pravzaprav manj.

Med množico kategorij je res skoraj čudno, da se vsaj v eno, pa čeprav povsem obskurno, ni prebila Ke$ha. Znak za dolarje v imenu ne bi smel zmotiti nikogar, tako kot nikogar ne bi smelo zmotiti zatekanje k računalniško popačenemu glasu; ne nazadnje so bili v igri za gramofončke tudi Black Eyed Peas – prvi bend, ki se bo vsak čas iz resničnega življenja transformiral v računalniško igrico.

A vrnimo se k Esperanzi, 26-letni pevki in basistki, ki je oboževalke mladega Bieberja tako razjezila, da so se spravile nad njen zaznamek v Wikipediji, skupila pa sta jo tudi Twitter in Facebook. Za razliko od svojih privržencev je Justin (vsaj v javnosti) povsem mirno sprejel dejstvo, da letos pač ne bo domov odnesel ničesar. Ne nazadnje se bo izguba obrestovala tudi njemu, saj žvenketa denarja nič ne privlači bolj kot malo mučeništva, tudi brez dolarskega znaka v imenu.

Zmaga Spaldingove je tako kot zmaga Lady Antebellum (skupina je prejela največ nagrad) in Arcade Fire (nagrada za album leta) izpolnila svoj namen – najbolj medijsko izpostavljeni izvajalci so dobili trepljaj po ramenih in poskrbeli za pozornost javnosti, glasbeni strokovnjaki pa so si oddahnili, da je na koncu vendarle pretehtala prava kakovost. Občutek je sicer malo lažen, a vseeno.