SiolNET. Trendi Glasba
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Skupina Panda ostaja nepremagljiva

4

termometer

Morda celo najbolj prezrta slovenska pop skupina vseh časov je imela vrhunski koncert, na katerem ni manjkalo izjemnega muziciranja in tudi čiste zabave.

Kariera skupine Panda je tipičen primer, kako Slovenci ne znamo pokazati najboljšega, kar imamo. Še celo več, podobno kot na kakšnem drugem področju tudi v popularni kulturi zares kakovostne stvari niti ne vržemo na smetišče zgodovine, da bi jih vsaj kdo lahko odkril, temveč jih skrijemo, zatolčemo, pozabimo in se delamo, kot da sploh ne obstajajo oziroma da jih sploh ni bilo.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi skupini Panda, zasedbi vrhunskih glasbenikov, ki je nasula kopico izjemnih skladb inteligentnega, večplastnega in kar precej zahtevnega popa. Ne začetku kariere, v drugi polovici osemdesetih let, je bil bend precej povezan z nacionalnim medijem in deloma tudi z nekaterimi drugimi vodilnimi mediji, ki pa v bistvu niso dobro vedeli, kako bi predstavljali skupino, da bi postala dejanska stalnica naše scene.

In tako je Panda v četrt stoletja s svojo slogovno dorečenostjo plavala skozi pop trende, ki so bili večinoma daleč od njenih standardov. Slovenski mediji in tako tudi občinstvo je nagnjeno k fenomenom, ki s pravim glasbenim izražanjem nimajo kaj dosti zveze. Panda je nastala v času, ko je tudi "p" od slovenskega popa začel propadati. Namesto tega so kakšno desetletje pozneje na slovensko sceno vdrli dance izvajalci sumljive kakovosti in še bolj sumljivih namenov, pop pa so v devetdesetih letih naenkrat postali tudi veseličarji in podobni, ki si v resnici zaslužijo le kakšno umazano teraso zanikrnega hotela. Panda se je morala tako predstavljati na popevkarskih festivalih in v ne ravno posrečenih televizijskih glasbenih oddajah. Drugega prostora za tovrstne izvajalce takrat v bistvu ni bilo.

Še manj prostora za predstavljanje skupine je bilo v zadnjem desetletju. Večina samooklicanih in čez noč vzniklih glasbenih poznavalcev je imela Pando za staro, da ne napišem ravno zastarelo šolo. Še posebej na pop sceno pa so začeli vdirati izvajalci, ki so imeli za vsako novo skladbo pripravljeno kakšno votlo, globoko in predvsem dovolj rumeno zgodbo. Večina teh izvajalcev je danes znanih predvsem po teh nenadkriljivih dejanjih in prav nič po samih skladbah. Skratka, skupina Panda je od nekdaj igrala glasbo, ki prav v ničemer ni ustrezala širšemu slovenskemu okusu. Slovenija tudi v zlatih časih zahtevnejšega klasičnega popa ni bila dovzetna za glasbo, ki so jo Američani imenovali contemporary pop, AOR pop oziroma pop za starejše, fusion pop, urbani pop rock, še prej MOR, ali kakorkoli že.

Vendar člani Pande so vztrajali, čeprav so povrh vsega imeli še relativno smolo s pevkami. Tako so bili letos na strani Planet Siol.net pravzaprav prisiljeni razpisati spletno avdicijo za novo pevko, kar pa se je izkazalo za odlično potezo.

Skupina Panda se je včeraj v Ortu prvič predstavila v živo z novo pevko. Že takoj je treba povedati, da je Sara ognjeni krst prestala brez vsake težave. Tudi sicer je bilo na njihovem več kot uro in pol dolgem nastopu kaj slišati. Panda je tip skupine, ki pri nas izumira. Člani so predvsem izvrstni glasbeniki, ki imajo dobre, pravzaprav za naš prostor nadstandardno dobre skladbe in za pop nadpovprečno inteligentna besedila.

Sara, klaviaturist Andrej Pompe, bobnar Damjan Mulej, tolkalec Vanja Vogrinčič, basist Vlado Pirc in kitarist Samo Pirc so koncert začeli s skladbo V poznih nočnih urah in že takoj je postalo jasno, da bo "šlo zares". Panda je od prvega trenutka zvenela odlično, če že ne kar virtuozno. Njihova lahkotnost muziciranja je osupljiva, še posebej v luči tega, da so njihove skladbe po strukturi daleč od preprostega. Sledile so pesmi Lino, Stone in Le še sebe imam. Vzdušje v ne čisto polni dvorani je bilo odlično. V vsako skladbo so vtkali tudi kakšen bravurozni kitarski ali klaviaturistični vložek. Včasih jih je zaneslo v rahlo jazzy, swingy, drugič v latino, tretjič spet v bolj pop in easy rock vode. Seveda ni manjkalo niti pregretih funky vibracij. Kljub vsemu so ves čas ostali v maniri čistega, nadvse prijetnega popa. Kombinirati zahtevne instrumentalne vložke s čisto pop formo in pri tem ne biti banalen ali po drugi plati "zatežen" pa je spretnost, ki je ne obvladajo prav številni. Niti v tujini ne. Prav na tej točki je Panda pri nas še vedno vsaj korak pred vsemi in nič ne kaže, da bi se ji kdo približal.

Sledile so skladbe Kakšno sonce, kakšen dan, Ker jaz te ljubim, Vzemi me ter Ti in jaz. Pri zadnji so vsi obiskovalci peli. Sara je odlično interpretirala skladbe, ki niso bile napisane zanjo, kar ni ravno lahko. V zadnji tretjini koncerta je Panda postregla še s skladbami Morda, Ljubimec brez imena, Hočem tja, Sive ceste (ob kateri je bilo spet veliko popolnoma spontanega petja), Nepremagljivi in Moja moč. V tem delu si je vsak član privoščil kakšen mini solističen izlet, s katerim pa ni pokvaril toka same skladbe. Vlado je proti koncu raztrgal bas. Samo je v tem delu navdušil z nekaj santanovskimi izleti, Pompe je z nekaj hitroprstnimi vragolijami spomnil na tiste bolj prog čase in na Predmestje, še eno danes popolnoma pozabljeno zasedbo, v kateri je deloval v sedemdesetih letih. Prava sladica pa je bila tolkalsko-bobnarska ekshibicija, ki je občinstvo pripravila do spontanega ploskanja v ritmu in tudi glasnih krikov odobravanja in navdušenja.

Po kratkem premoru je skupina Panda v dodatku izvedla še skladbi Da bo Jutri še en dan, Daleč stran in svoj nastop končala s popolnoma novo skladbo Premakni se k meni.

Člani skupine Panda so včeraj pokazali, da so v živo (še vedno) praktično nepremagljivi!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin