Zlatko Kaučič: odličnost iz srca

19. februarja je minilo natanko pet let od prvega koncerta v okviru večerov, imenovanih Cankarjevi torki. V njih so prostor dobili vrhunski izvajalci jazza in tudi druge malo manj konvencionalne glasbe. "Ko smo pred petimi leti začeli s temi večeri, nisem razmišljal, da bomo čez pet let še skupaj, in to celo v približno enaki zasedbi," razlaga programski vodja Bogdan Benigar, "v tem času se je zgodilo marsikaj. Največji uspeh tega programa je, da je postal eden stebrov glasbene ponudbe Cankarjevega doma. Težko si je zamišljati, da ta program ne bi potekal naprej. Tudi v bodoče ga bomo razvijali. Letos smo prvič ločili jazz del od nejazzovskega, tako da so jazz koncerti prvi in tretji torek v mesecu, preostale glasbene zvrsti pa so vmes. Odzivi na večere so še vedno solidni, čeprav je v današnjem času vse težje prodajati vstopnice. Zato je zdaj program narejen tako, da vabimo različne ljudi in ne računamo, da bodo vsak torek prišli isti ljudje. Večina ljudi si zaradi nastalih razmer namreč privošči en ali dva koncerta na mesec." Na vprašanje, na katere koncerte iz preteklosti je najbolj ponosen, pa Benigar odgovarja: "Nobenega ne bi posebej izpostavil, zelo veliko je bilo takšnih, po katerih sem šel zelo vesel domov. Nikoli nisem favoriziral popularnejših ali dražjih izvajalcev na račun tistih, ki so manj popularni in cenejši. Zame je edini kriterij kakovost. Mislim, da to ljudje, ki nas spremljajo, vedo in cenijo in zato bo tako ostalo tudi naprej."

Jubilejni koncert z Zlatkom Kaučičem je bil 133. po vrsti. Z njim pa je imenitni glasbenik obeležil tudi svoj šestdeseti rojstni dan. Zlatko Kaučič je živa legenda jazza oziroma sodobne kreativne glasbe. Poleg tega, da je v svetovnem merilu unikaten tolkalec, bobnar in skladatelj, je tudi učitelj in večni protestnik, ki se bori za boljše pogoje delovanja in ustvarjanja. Prav zaradi slabih pogojev je že v zgodnjih sedemdesetih zapustil domovino in se vrnil šele leta 1992. Na sceni je že triintrideset let. Tako ali drugače pa je podpisan na kar petinštiridesetih albumih.

Kaučič je za jubilejni večer pripravil prav poseben program. Najprej je nastopil s svojim, zdaj že v svetovnem merilu priznanim triom, nato pa je predstavil še svoj projekt Orkester brez meja/Senza Confini, v katerem je združil glasbenike iz Italije in Slovenije in za katerega je napisal glasbo posebej za to priložnost.

V prvem delu sta s Kaučičem nastopila še dva velikana svetovne jazz scene – sloviti romunski violinski virtuoz Alexander Balanescu, sicer tudi vodja kultnega avantgardnega godalnega projekta Balanescu Quartet, in izvrstni, v Argentini rojeni in v Italiji živeči saksofonist Javier Girotto. Kaučič je igral na vse mogoče – triangle, palice, otroške citre, gonge, zvonce, kuhinjske lonce, igračke in še na kaj. Klasičnega bobnarskega kompleta ni imel. Imel je le nekaj činel in kotel. Iz tolkal pa ni izvajal samo ritmov, ampak tudi melodije, hrup, ropot in sila nenavadne zvoke oziroma efekte. Balanescu je blestel tako s toplim igranjem, polnim pritajenega balkanskega melosa, kot tudi z zelo agresivnimi, temperamentnimi in energičnimi vložki. Girotto pa je mešal južnoameriški temperament z zelo discipliniranim, recimo mu bolj akademskim načinom igranja. Tisto, kar je izvedel trio, bi bilo krivično označiti zgolj za jazz ali improvizirano glasbo. Skladbe tria so zvenele zelo dramatično in intenzivno. Trio se je nenehno poigraval s predvidljivimi vzorci in jih razgrajeval in nadgrajeval v povsem nove oblike. Struktura skladb je, kot se za improvizirano glasbo spodobi, zelo zahtevna, a vendar tudi zelo dorečena in nemalokrat nesramno melodična. Trio je navduševal z osupljivo in dih jemajočo tehniko, a je hkrati pokazal, da ta še zdaleč ne igra odločujoče vloge. Biti (jazz) glasbenik, pomeni, dati srce in sebe za to, da na vsakem koncertu znova in znova prepričaš. In prav zaradi tega razdajanja je glasba tria zvenela tako občuteno, posebno, enkratno in veličastno. Občinstvo, ki je napolnilo klub Cankarjevega doma, je z gromoglasnim aplavzom nagradilo zares vrhunski nastop tria.

Orkester brez meja/Senza Confini že samo po načinu, kako ga je Kaučič ustanovil, kaže na določeno uporniško in protestno noto, kot tudi na to, da kompletni glasbeni ustvarjalec preprosto ne more prezreti tistega, kar se dogaja okoli njega. Poleg Kaučiča, ki v tej zasedbi praktično ne igra, ampak jo vodi in ji dirigira, so v orkestru še: Jošt Drašler, bas; Vid Drašler, tolkala, bobni; Marko Lasič, tolkala, bobni; Cene Resnik, tenorski saksofon; Boštjan Simon, altovski saksofon, klarinet; Marko Karlovčec, altovski saksofon; Vid Jamnik, vibrafon; Boštjan Gombač, žepna trobenta, klarinet, recitator; Giovanni Maier, kontrabas; Paolo Pascolo, flavta; Giorgio Pacorig, fender rhodes; Mimo Cogliandro, basovski klarinet; Gabriele Cancelli, trobenta in Mariano Bulligan, violončelo. Že sama zasedba je nekaj posebnega, prav tako pa je poseben način, kako deluje. Kaučič ji namreč dirigira in jo usmerja ter (verjetno sproti) odloča, kdo bo imel solistično točko in koliko časa bo trajala. Gre torej za nekakšno dirigirano improvizacijo. Orkester je začel silovito, z nekakšno free jazz destrukcijo in Kaučičevim recitiranjem, ki je bilo huda obtožba današnje Evrope. Tematiko preostalih skladb pa gre razumeti tudi v smeri še kako aktualnega vprašanja, koliko slovenskega bo ostalo v takšni Evropi. Tako je orkester v kompozicije, ki so nihale od čistega (free) jazza pa vse do raztreščenega funk fusiona, vtkal tudi delček Kekčeve pesmi, pa skladbe Ko boš prišla na Bled in Kosovelovo pesem Majhen plašč.

Nastopa obeh zasedb Zlatka Kaučiča sta bila vrhunski glasbeni dogodek. Početje tako ene kot druge zasedbe pa ne bi smelo ostati zgolj na ravni elitnih odjemalcev. S triom se Kaučič ukvarja z najbolj temeljnimi, najglobljimi in najbolj intimnimi vzvodi umetniškega ustvarjanja, z orkestrom pa poleg tega še s prenašanjem znanja in izkušenj prihodnjim rodovom. Skratka, torkov koncert je bil vrhunsko glasbeno umetniško doživetje.