Petek, 11. 1. 2008, 15.49
7 let, 2 meseca
Type O Negative
TIP: Odlično muziciranje, vendar nič pretresljivo novega ali drugačnega.
Štiri leta je trajalo, da so Type O Negative, eni najboljših in najbolj inovativnih novodobnih dark metalcev, predstavili svoj novi album. Po predhodniku Life Is Killing Me, s katerim je skupina dodobra preporodila svoj do takrat kapitalno monoliten zvok, so bila pričakovanja precejšnja. Pevec Pete Steele, osrednja figura te newyorške zasedbe, ter ostala druščina pa na najnovejšem, sicer njihovemu sedmemu albumu Dead Again niso nadaljevali poti v neznano, ki so jo nekako napovedovali na predhodniku. Prej obratno, bend se je na nek način vrnil v čase njihovega najbolj čislanega, a ne tudi najboljšega albuma October Rust, ter v epska in temačna kotaljenja, ki so kombinacija starega dooma, goth-rock suspenza, nove in stare metalurgije ter tudi tipično newyorške hardcore odtrganosti, seveda zatolčene na dovolj počasne obrate.
Tudi na Dead Again Type O Negative predstavijo (celo dve) bistveno hitrejši skladbi, ki pa še zdaleč nista tako efektni, kot je bila sijajna I Don't Wanna Be Me iz prejšnje plošče. Prav tako je na albumu tudi ena zelo energična balada, in sicer September Sun, ki ima odlično melodijo in zanimivo atmosfero. Vse ostale skladbe, ki so dolge med 7 in 15 minut, pa so bolj ali manj že dobro preverjeno gothic oziroma doom metal pribijanje, kakršno je značilno za bend na praktično vseh albumih od njihovega kapitalnega dela Bloody Kisses naprej.
Tistim bolj pozornim poslušalcem pa na Dead Again ne bo ušla kopica malih detajlov, ki so na nek način novost za stil skupine. Tu naj predvsem opozorimo na skoraj blacksabbathovsko retro riffanje, na nekatere precej nenavadne klaviaturistične podlage, ki jih je zagrešil izvrstni Josh Silver, ter na sila raznovrstno petje Steela, ki je tokrat še posebej pokazal, da je tudi v "klasično rockerskem" petju izvrsten. Zelo zanimiva je tudi uporaba ženskega vokala v skladbi Halloween In Heaven. Prav tako pa ima večina skladb na Dead Again bistveno bolj izražene melodije, kar pa samim pesmi jemlje precej temačnosti.
V celoti pa skupina na Dead Again ne dosega tiste pronicljivosti, temačnosti, paranoje, depresivnosti in suspenza svojih dveh najboljših, zgoraj omenjenih albumov, kot tudi ne tiste drznosti, ki je krasila njihov prejšnji album. Samo muziciranje na tej plošči je sicer izjemno in mestoma naravnost navdušujoče, manjka pa zares izrazitih in takoj prepoznavnih skladb, kot tudi tistega njihovega zares črnega sarkazma. Morda ima pomanjkanje idejne zaokroženosti tudi kaj opraviti s tem, da je Steele ravno v času nastajanja te plošče ponovno odkril svojo katoliško vero (…!!?????).
Čeravno so Type O Negative z zgoraj omenjenima "najboljšima" albumoma nekoč celo spremenili poslovanje svoje tedanje in dolgoletne, a sedaj že bivše založbe Roadrunner, ki je zaradi odlične prodaje teh dveh plošč morala odpreti poslovalnico v ZDA, pa se nobena od njihovih plošč na ameriški lestvici albumov ni uvrstila tako dobro kot Dead Again, ki je kot novost prišla celo na 27. mesto. Očitno gredo rahle poenostavitve, ki so jih Type O Negative predvsem na idejnem področju naredili na Dead Again, lažje v denar…
Kakorkoli že, Dead Again je obrtniško in izvedbeno odlično narejen album, ki pa glasbeno in idejno ne prinaša nič drugačnega oziroma česarkoli, kar od tega odličnega newyorškega benda (vsaj enkrat) že nismo slišali.