TOP 5 grozljivk po izboru ameriškega kitarista Garyja Lucasa

Gary Lucas velja za enega najboljših in najbolj izvirnih kitaristov na svetu, ki je izdal več kot dvajset soloalbumov, obenem pa je aktiven tudi na malce drugačnih glasbenih področjih. Je profesor, glasbeni producent, izredno pa uživa tudi ob glasbeni spremljavi svojih najljubših filmov. V torek, 14. maja, si bo v Kinu Šiška mogoče ogledati njegovo spremljavo brazilske grozljivke iz šestdesetih let This Night I Will Possess Your Corps (Esta Noite Encarnei No Teu Cadaver), drugi film trilogije, v kateri je režiser Jose Mojica Marins udejanjil svoj alter ego Zé do Caixão, v angleščini Coffin Joe.

Pred Lucasovim obiskom Ljubljane smo ga povprašali, katere grozljivke so mu še pri srcu, in ugotovili, da je najbolj naklonjen tistim iz črno-belih časov 60. let.

1. La Maschera del Demonio (1960, Mario Bava)

To je nedvomno moja najljubša grozljivka. Ko sem si jo kot deček ogledal v domačem mestu Syracuse v New Yorku, me je prestrašila za vse življenje – še posebej sem si zapomnil čutno in očarljivo upodobitev vampirske princese Vajde Barbare Steele. Gre za eno najbolj erotičnih iger, ki sem jih v svoji občutljivi mladosti sploh videl. Hudičeva fuzija groze, spolnosti in smrti. Ta italijanska grozljivka je še vedno odlična, z veseljem bi jo s svojo glasbo spremljal v sklopu svojega glasbeno-filmskega projekta Monsters from the Id.

2. The Brain That Wouldn't Die (1962, Joseph Greene)

Ta film si je treba ogledati, da sploh lahko verjameš – gre za najboljšo, najbolj nespodobno in najbolj bučno grozljivo B-kategorije. Nedvomno gre za velik navdih Johnu Watersu, pa tudi moji malenkosti. Film sem skupaj z danes dobro znano zvezdo grozljivk Billom Moseleyjem (The Devil's Rejects, House of 1000 Corpses) predvajal na polnočnem dogodku svojega združenja ljubiteljev grozljivk na Univerzi Yale v začetku sedemdesetih. Nekoč sem ga pokazal svojemu mentorju, legendarnemu Captainu Beefheartu (Don Van Vliet), ki je ob tem o zgovorni, norčavi ženski glavi v petrijevki pripomnil: "Kako drobcena pošast!"

3. Carnival of Souls (1962, Herk Harvey)

Ta film sem ujel neke noči leta 1963 – potem me je bilo tako strah, da sem namesto v svoji postelji spal na tleh sestrine sobe. Gre za eno najboljših grozljivk, nedvomno pa najboljšo grozljivko, ki je kadarkoli nastala v Salt Lake Cityju v zvezni državi Utah!

Čudaške in sprevržene črno-bele vročične sanje so bile posnete le za 33 tisoč dolarjev (25 tisoč evrov), videti pa so kot svojevrstna mešanica filma Last Year at Marienbad (1961) Alaina Resnaisa in grozljivke Dead of Night (1945). Hči zvezde filma (Carnival of Souls) Candance Hilligoss je študirala na univerzi Yale – ko smo tam predvajali ta film, nam je Candance Hilligoss poslala stran iz scenarija, pa tudi fotografije te nadrealistične mojstrovine.

4. The Haunting (1963, Robert Wise)

Še en tekmec v bitki za najstrašnejši film vseh časov. Učinkuje le skozi moč nakazovanja – brez očitnih demonov in brez neposrednega prikazovanja krvi, kar je sicer značilnost večine sodobnih grozljivk, ki jih sam po večini preziram. Film temelji na romanu The Haunting of Hill House Shirley Jackson – še nikoli nisem videl tako elegantnega in učinkovitega prikaza obstoja nadnaravnega. Kot eden najbolj srhljivih filmih o duhovih se lahko primerja s filmom The Innocents Jacka Claytona iz leta 1961.

5. Esta Noite Encarnei No Teu Cadaver (1967, Jose Mojica Marins)

O tem filmu si lahko preberete tudi na moji spletni strani – gre za eno najbolj izvrstnih grozljivk vseh časov, ki je Marinov lik Coffin Joe s pomočjo pop skladbe in stripov o junaku tega naredila za ljudskega junaka Brazilije. Zaradi pretiranega in revolucionarnega pristopa k zasnovi čistega zla je težko verjeti, da v takratni politični ureditvi Brazilije Marina niso za vedno dali za rešetke.