The Knife

TIP: S sintetizatorji nad sivino današnjega kitarskega alter rocka.

Pod imenom The Knife se skrivata pevka Karin Dreijer Andersson ter Olof Dreijer. Duet deluje od leta 1999. Silent Shout pa je njun tretji album. The Knife sta ta trenutek največja atrakcija na tisti (pravi) podzemni alternative sceni. Predvsem pa duet ta trenutek odkriva ameriška alternative e-komuna.

The Knife sta v bistvu zelo radikalen projekt, ki je zaslovel predvsem po tem, da nikakor ni hotel sodelovati z mediji in vsem, kar je povezano z njimi. Celo njuna identiteta (razen seveda imen) je bila do pred nekaj časa (ko sta po dolgoletnih pregovarjanjih končno začela nastopati tudi v živo) popolna skrivnost. Duet se navadno fotografira v maskah. Ko sta The Knife leta 2003 dobila švedskega Grammyja, sta na podelitev poslala dva predstavnika neke druge skupine, ki sta bila oblečena v gorili. Na ta način sta protestirala proti dominaciji moških v glasbenem poslu.

Da The Knife odrivajo prav sedaj, pa niti ni takšno naključje. Kitarski alternative je v zadnjem letu ali morda še nekaj več zapadel v dolgočasen kliše in predvsem v precejšnjo idejno praznino. The Kinfe pa predstavljata totalno alternativo temu negativnemu trendu na alternative sceni. Predvsem je duet orto-elektronski in že samo zaradi tega zveni totalno drugače. Njune skladbe so sicer tudi daleč od tistega, kar se dandanašnji dogaja na tistem bolj izpostavljenem segmentu electro scene. Predvsem The Knife pišeta strukturno sila nenavadne skladbe, ki so v svojem bistvu skrajno minimalistične. Poleg nenavadnih glasbenih konstrukcij pa skupina velikokrat vse skupaj začini še z grotesknim petjem. Učinek takšnega pristopa pa je vedno sila čudaški, ekstravaganten, eklektičen, a hkrati tudi sila speven.

Njun aktualni izdelek Silent Shout je še kanček bolj temačen, ambientalno še bolj globok, strukturno zahtevnejši in še bolj intimen album. Mnogi so mislili, da bo duet veselo skočil v mainstream, potem ko je njuna skladba Heartbeat iz prejšnjega albuma Deep Cuts (2003) postala pravi mali hit zaradi Sonyjeve reklame. Ampak to se ni zgodilo. The Knife sta tokrat nanizala še več odlomljenih skladb, ki so sicer zelo poslušljive, vendar daleč od vsega, kar se ta hip dogaja tako na electro kot tudi na alternative sceni. Po nepredvidljivost, angažiranosti in dramatičnosti pa njune pesmi močno spomnijo na tiste zlate in danes že povsem pozabljene čase prvinske (tribal) electro-alternative new wave scene zgodnjih osemdesetih, iz katere so izšli Cabaret Voltaire ali na tisti bolj ambientalni strani Cocteau Twins. The Knife sta podobna tistemu obdobju predvsem po pristopu, drži in osredotočenosti, manj pa po samem načinu, kako delata skladbe.

Po drugi strani pa gre Silent Shout in vse ostalo početje The Knife razumeti tudi kot pobeg od vse posplošenosti, lažnega kiča ter blišča in idejne praznine današnje alternative scene. Zadeta in zmaličena elektronika pa je, kot namigujeta že v naslovu albuma, način, kako na estetski in artistični ravni, brez tuljenja in puhlih fraz, izraziti nestrinjanje z današnjimi glasbenimi in tudi družbenimi dogajanji. Prav zato, ker sta v tem tako uspela, pa Silent Shout kljub zelo izvornim in mestoma celo starinskim prijemom, deluje zelo aktualno, če že ne na nek način kar moderno. Vsekakor pa vas na Silen Shout čaka sila ekstravagantna, eksotična, nevsakdanja in v vsakem pogledu zelo, zelo (in to ne v današnjem pomenu) alternative electro izkušnja.