The Agonist

TIP: Totalno napadalen in samosvoj ultra-sodobni metal.

The Agonist so nova metal atrakcija, ki prihaja iz Kanade. Prvo, kar pri skupini dobesedno pade v oči, je atraktivna pevka Alissa White-Gluz, ki pa, ne samo da izgleda super, ampak tudi poje fenomenalno. No, ne samo poje, ampak tudi death metalsko tuli, in to v najbolj nenavadnih (nekateri pravijo nehumanih) legah. Alissa pa je brez vsakega dvoma ena najbolj divjaških metal pevk vseh časov. Poleg tega, da "tuli kot zverina", pa tudi izvrstno poje. Njen "normalen" glas je zvenek, poln in zelo čist.

Druga zadeva, ki jo je treba vedeti o The Agonist, je prav tako nekako povezana z Alisso, ki je zagrizena veganka. Iz njenega prepričanja izhaja tudi ideološka usmeritev benda, ki je skoraj že skoraj politična. Skupina se namreč v svojih besedilih bori za ohranitev našega planeta in vseh ljudi na njem.

Svojo borbeno idejno držo pa bend temeljito podkrepljuje tudi s samo glasbo. The Agonist so sila moderen metal bend, ki pa po ničemer ne spominjajo na razno šminkersko gotsko, emo in grind metal navlako. Glasba The Agonist v bistvu vleče korenine iz progresivnega thrasha, zaradi česar skupina na daleč velikokrat spomni na njihove legendarne kolege Voivod. Prav tako pa so v njihovi glasbi prisotni močni vplivi ekstremnega metala, predvsem kakšnega bolj zahtevnega death metala. Na drugi strani pa so The Agonist nadvse melodični in, kot že rečeno, zvenijo zelo moderno predvsem zaradi skladnje in izvrstne produkcije, ki je metalsko surova, a hkrati moderno spolirana, čista in jasna.

Sama skladbe pa so zelo raznovrstne, vedno pa temeljijo na čistih in izvrstno postavljenih kitarskih riffih (brez blefersko nažganih zvočnih zidov), napadalni ritmiki, izvrstnih in jasnih melodijah ter na tuleče/pevskih Alissinih akrobacijah. The Agonist znajo zveneti napadalno, kot le malokateri death metal bend. Znajo pa biti tudi udarno melodični - in to bolj kot večina današnjih nu-metal bendov. Mestoma pa predvsem zaradi izjemne kombinacije brutalnih riffov, ki se v naslednjem trenutku prelevijo v najbolj lirične pasaže, spomnijo tudi na dark oziroma gotski metal, čeravno po zasnovi The Agonist to ravno niso.

Once Only Imagined je v vseh pogledih izvrsten album sodobnega metala, ki pa za razliko od večine tovrstne produkcije premore tudi dobršno mero originalnosti in nepredvidljivosti. Prav zaradi te zahtevnosti in raznolikosti so The Antagonist tako daleč od vseh že bolestno predvidljivih sodobnih metal trendov. Morda najlepši del The Agonist pa je, da se vsi ti njihovi eksperimenti, zvočne salte in totalni napadi odvijajo na obratih in intenzivnosti, kakršne v moderni metalurgiji verjetno še nikoli niste slišali.