Slash

TIP: Izvrsten rock album brezkompromisne rock drže in ravno prave doze zvezdniškega blišča.

Slasha je svet spoznal kot (nezamenljivega?) kitarista Guns N' Roses. Danes velja za enega najboljših kitaristov vseh časov, čeprav ni kdo ve kako hiter in tudi tehnično še zdaleč ni na nivoju nekaterih njegovih kolegov. Tisto, kar ga dela tako posebnega, je njegov enkraten občutek za zvok in tudi interpretacijo. Le malo jih je, ki jim uspeva igrati tako jasno in hkrati tako dramatično, še manj pa je takšnih, ki znajo tako dobro držati ton, kot to počne Slash. Po odhodu iz Guns N' Roses je Slash poskušal z različnimi projekti, med katerimi je bil tudi zadnji, zelo uspešen Velvet Revolver.

Slash je za svoj sploh prvi samostojni album zbral ekipo prekaljenih gostujočih glasbenikov, med katerimi so tudi vsi člani Guns N' Roses iz časa albuma Appetite For Destruction, seveda z izjemo Axla Rosea. Skladbe pa je odpela kopica slavnih pevcev, kot so Ian Astbury iz The Cult, Ozzy Osbourne, Fergie iz Black Eyed Peas, Myles Kennedy iz Alter Bridge, Chris Cornell (Soundgarden, Audioslave), Andrew Stockdale iz Wolfmother, Adam Levine iz Maroon 5, Lemmy iz Motorhead, Dave Grohl (Nirvana, Foo Fighters, Scream, Queens Of The Stone Age, Probot, Them Crooked Vultures ...), Kid Rock, M. Shadows iz Avenged Sevenfold, Rocco DeLuca in Iggy Pop. Na dodatnih skladbah različnih izdaj pa so gostovali še Alice Cooper, Nicole Scherzinger iz Pussycat Dolls. Nick Oliveri iz Queens Of The Stone Age, Koshi Inaba, Beth Hart in Cypress Hill. Največ skladb, in sicer 17, boste dobili na luksuzni izdaji, ki je narejena za kanadski trg. Na večini standardnih izdaj pa je "vsega" 14 skladb.

Nastajanje albuma Slash so mediji spremljali z velikim pompom. Eno glavnih vprašanj pa je bilo, ali bo Slash naredil najboljši album, ki ga Guns N' Roses niso nikoli posneli. Odlična uvodna skladba, ki jo poje Astbury, je nekakšna moderna reminiscenca klasika Paradise City, to pa je poleg njene izvrstne nove različice, ki je dodana nekaterim izdajam in na kateri presenetljivo dobro poje Fergie, zraven pa nič slabše ne rapajo Cypress Hill, tudi vse. Druge skladbe imajo precej bolj moderen ton. Slash pa se v njih spogleduje tako z modernim ameriškim rockom kot tudi z ameriško tradicijo, ki se razteza od klasičnega hard rocka in heavy metala do sijajnih blues, (pol)akustičnih in roots rock izletov. Tudi tiste bolj tradicionalno zastavljene skladbe pa imajo povsem moderne zaključke.

Slash je velemojster potentnega rock groovea, vsi njegovi projekti po Guns N' Roses so pokazali, da gre kitarist s časom in da niti za trenutek ne misli tavati v stari slavi. In tako je tudi na tem albumu.

Čeprav imajo skladbe kar nekaj tiste brezčasne ameriške rock patine, pa to še zdaleč ni konvencionalen in predvidljiv album. Eno večjih presenečenj je zagotovo veliko število bolj počasnih skladb, v katerih ne manjka akustičnega vzdušja. Morda največje presenečenje pa je zvok Slasheve kitare, ki še zdaleč ni "zgolj" tisti polni, sireni podoben zvok, ki si ga lahko na daleč prepoznal tako pri Guns N' Roses ali pri Michaelu Jacksonu. Slash tokrat pokaže še mnogo več ̶ od čudovito slečenih do bogato harmoniziranih kitarskih zvokov, pa vse do močnih, zelo moderno postavljenih distorziranih detonacij. Seveda pa je tudi nekaj tistega njemu značilnega surovega, navitega blues metal zvoka.

Slogovno pa je verjetno največje presenečenje skladba Beautiful Dangerous, ki jo poje Fergie. Funkoidno zmetalizirana rock skladba ima moderno zatolčen in v ozadje potisnjen riff in "njeno veličanstvo" kitara tako na nek način pride še bolj v ospredje, čeprav "plava" nekje v zvočnem zidu.

Sicer pa je pred vami pravi solističen album kitarista. Slash si privošči obilico kitarskih ekshibicij in solaž, ki, roko na srce, še kako prijajo in so zares izvrstne. Slash je eksploziven in jasen kot vedno ter dramatičen kot morda še nikoli doslej.

Slash je v vseh pogledih izvrsten rock album, ki je žanrsko pester, zelo groovy in brezkompromisen. Slash je mojster heavymetalskih napadov, kozmičnih blues izletov, moderno-rockerskega sentimenta in tudi tistega vznesenega rock'n'rollarskega divjanja, pri katerem se je vse skupaj začelo. Če k temu kot argument dodate še ščepec tistega komercialnega rock blišča in Slashevo enkratno, rahlo potentno, a vedno brezkompromisno, na nek način odpadniško držo, s katero se loteva stvari, potem trditev, da je pred vami eden najbolj vznemirljivih rock albumov zadnjih let, niti najmanj ne zveni pretirano.