Sigur Ros

Sigur Ros so ena tistih skupin, pri katerih skorajda ne moremo govoriti o uspešnicah ali izstopajočih singlih. Njihovo eterično glasbeno meditiranje namreč le stežka razdelimo na posamezne skladbe, tudi znotraj albuma, saj se zdi, da njihova glasba nima osnovnih enot, zgolj valovanje, ki spominja na nekakšno simfonijo o islandski pokrajini. Zato tudi pri novi studijski stvaritvi, že šesti po vrsti, bolj kot zgodbo slišimo atmosfero.

Na albumu Valtari je sicer zabeležnih osem skladb, ki se zvrstijo v rekordno umrjenem ritmu, ki je morda celo za Sigur Ros nekoliko počasen. Številni ob novem albumu govorijo o parodiji, saj so ga Islandci poimenovali Parni valjar, nekaj, kar novi zvok ravno ni. Zasanjenemu tavanju in izjemno visokih vokalih, pri katerih besedila niso bistvena, so Sigur Ros tokrat dodali nekoliko več elektronskih zvokov, ki pa so jih uravnotežili s povsem toplimi, analognimi zvoki pokajočega vinila.

Prav zares se na albumu Valtari poleg občasnih izbruhov, kakršen je na primer finale skladbe Rembihnútur, zgodi bore malo. Seveda je na albumu tudi kakšna himnična stvaritev, ki spominja na tiste na drugem albumu Ágætis byrjun, na primer Varúð, ki doživi prav poseben izbruh zvokov, a nanj je prej seveda treba čakati. In čakati.

Sigur Ros so se že zdavnaj zaprli v povsem svoj žanr, ki spominja kvečjemu na atmosfero Bon Iverja, njihova glasba pa zagotovo ni namenjena klasičnemu poslušanju ali celo poimenovanju. Albumi nenavadnih Islandcev so kvečjemu spremljava; za poetični film o letnih časih ali zaledeneli pokrajini, ali pa spremljava k dremanju ali delu.

Valtari je kljub vsem olajševalnim okoliščinam tipičen album za Sigur Ros, ki se v zadnjih letih niso pretirano premaknili. To bo seveda razveselilo oboževalce, tiste, ki so pričakovali več, pa bo morda bolj razveselila spremljajoča zbirka videospotov.