Prvi dan STG-ja "odkljukan"

Včeraj je prva izdaja Slovenskega tedna glasbe v Kinu Šiška doživela svoj premierni dan, ki se je s svojo vsebino dotikal predvsem nikoli razrešene problematike glasbenih vsebin v medijih. Dan, ki so ga organizatorji preprosto poimenovali Glasba skozi oči medijev, se je že dopoldne začel s predavanjem doc. dr. Marka Milosavljevića, ki je nadobudnim mladim novinarjem predstavil nekaj osnov pisanja in vzpostavljanja stika z glasbeniki.

V popoldanskih urah sta program nadaljevala gosta iz Velike Britanije: urednik novic pri reviji Clash in svobodni novinar Si Hawkins ter glasbeni novinar in kritik Tim Cooper. V dialogu sta z obiskovalci delila nekaj svojih izkušenj, nasvetov, težav, ki sta jih imela v tem poslu, na koncu pa se je pogovor usmeril v zgodbice o velikih glasbenih izvajalcih in pop zvezdah, s katerimi sta delala, od denimo Eltona Johna do Gossip, Macy Gray, Klaxons in "neprijaznega sovražnika novinarjev" Louja Reeda.

Prisotnim sta podala tudi misel o tem, kaj glasbeni novinar ali kritik je oziroma bi moral biti. Misel, ki je odmevala v ušesih prisotnih in za katero bi bilo najverjetneje dobro, da bi jo slišal še kdo drug, se je glasila, da bi moral novinar svoje poslanstvo najti v odkrivanju potenciala glasbenikov, iskanju prihodnjih zvezd in ne suhoparnem, rumenem poročanju o tistih, ki so že veliki in znani.

Keith Richards je bog

Na svoj račun so veliki in znani prišli po koncu odprte razprave, ko je odprtje doživela fotografska razstava enega najvidnejših domačih fotografov Mira Majcna z naslovom Chords, Riffs and Strings. Na njej si obiskovalci lahko ogledajo zbirko koncertnih fotografij velikih imen rocka, kot so denimo Roger Waters, Mark Knopfler, Bob Dylan, James Hetfield, Brian May, John Fogerty in domači Peter Dekleva, vodilni obraz razstave pa je Keith Richards. "Njega moraš slikati in to je to," nam je povedal avtor. "On je bog rock'n'rola in kitaristov …"

Čeprav je Majcen s pomočjo svojega fotoaparata v večnost zamrznil že marsikaterega sebi ljubega glasbenika, seznam želja še vedno ostaja; kot veliki beli kit se mu denimo izmika Eric Clapton. Čeprav so fotografi na velikih, stadionskih koncertih pri fotografiranju močno omejeni, se kdaj pa kdaj vseeno zgodi kaj zanimivega. "Enkrat smo se konkretno napili z Deep Purple, potegnili v noč, njihov basist pa je razlagal zgodbe iz časov rock'n'rolla. Ti trenutki so najboljši."

Kot negativno plat tega poklica je fotograf izpostavil v zadnjih časih pojavljajočo se tegobo. "Ko gremo slikat večja imena, nam dajejo zelo omejujoče pogodbe in tistih najbolj omejujočih nikoli ne bom podpisal." Za konec je pohvalil še nekaj domačih, perspektivnih fotografov, a tudi tu izpostavil problematiko današnjega stanja, v katerem fotografi od glasbe ne morejo živeti. "Premalo je pravih medijev, preveč drugih stvari je treba delati."

Kdo bo odšel na festival?

Medtem ko je v času odprtja razstave in po njej v preddverju Kina Šiške vršalo, so bili koncerti v tamkajšnji Komuni slabše obiskani. Na njih so se izbrani domači glasbeniki poskusili izkazati pred predstavniki festivalov Terraneo, Exit, Sziget, Waves Vienna in Rock Otočec, ki bodo po svojem mnenju najboljše postavili tudi na oder svojega festivala. Večer je odprl akustični projekt MojcART , solo projekt pevke Mojce Zalar, ki se je prej kot pevka že kalila v vrsti domačih zasedb, tokrat pa se je predstavila s prijateljem Petrom Pavičićem. S svojimi kitarami, mandolino in impresivnim vokalom sta koncertni večer začela umirjeno, počasi, a zaradi tega prav nič patetično. Čeprav bi skladbe potrebovale neko zapomnljivo piko na i in čeprav to morda ni najbolj festivalska glasba, se je na koncu izkazalo, da je šlo za najbolj všečen nastop večera.

Sledila je zasedba The Tide, ki ima za seboj že kar nekaj kilometrine, a na koncertu postreže s suhoparnim, malce temačnejšim rockom, ki ne vsebuje nič takega, kar bi v resnici naredilo velik vtis. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za zasedbo The Toronto Drug Bust, na domačem ozemlju že dobro poznan bend, ki pa na žalost nima tiste 'žmohtne' komponente, ki bi ga naredila samosvojega in, namesto sprehodov od Arctic Monkeys do Bon Jovija, resnično izvirnega.

Kot zadnja domača zasedba se je poskušal izkazati kolektiv Torul . Čeprav tudi ta ni predstavil ničesar izredno novega, pa mu gre priznati, da je od vseh nastopajočih občinstvo najočitneje pripravil do pozibavanja. Zbrane je namreč popeljal daleč v osemdeseta, v svet plesnega synthpopa z industrial, temačnejšimi prizvoki, ki hote ali nehote spominjajo na Depeche Mode. Po koncu predstavitve domačih zasedb so na odru Komune pred žalostno razredčenim občinstvom gostovali še madžarski Brains, ki bi jim zaradi narave njihove glasbe verjetno bolj ustrezal nastop v klubu K4, kjer bi lahko s svojim rockerskim drum'n'bassom stare šole k poskakovanju pripravil vse zabave željne obiskovalce. S tem se je prvi dan Slovenskega tedna glasbe končal, prvi glasbeniki so se predstavili, v nedeljo pa bo znano, kdo bo poleti odpotoval na enega od festivalov. Za konec ne gre tudi brez opazke: glasbeni natečaj je namenjen predstavitvi in odpiranju vrat perspektivnim zasedbam. Ker vsi nastopajoči vedo, kako težko je iskati svoje mesto na glasbeni sceni, se zdi smešno, da razen svetlih izjem med včerajšnjim občinstvom ni bilo videti članov tekmujočih bendov, ki v tistem trenutkov niso na odru. Kdo vas bo podpiral, če se ne boste podpirali med seboj?