OCENA FILMA: Arbitraža

Finančna kriza in recesija sta temi, ki se ju Hollywood na široko izogiba. V ameriških filmih ju redko zasledimo, izjemam, kot sta Veliki padec in Ameriške sanje, pa ni uspelo pritegniti gledalcev. To je po svoje razumljivo – krizo živimo, spremljamo jo po medijih, zakaj bi jo podoživljali še v kinu?

V primeru Arbitraže (Arbitrage), igranega prvenca komaj 33-letnega ameriškega režiserja in scenarista Nicholasa Jareckega, je odgovor preprost: ker gre za odličen dramatičen triler z občudovanja vrednim nastopom Richarda Gera, ki v vlogi manekenskega Bernieja Madoffa pooseblja vzroke za nastanek svetoven finančne krize. Povedano drugače: Arbitraža je razvedrilen žanrski izdelek, ki seže dlje od eskapistične zabave.

Glavni protagonist filma je finančni magnat Robert Miller, hudič v preobleki družinskega človeka in predstavnik finančne elite, ki je povzročila krizo in za katero se zdi, da jo bo, z redkimi izjemami, prebrodila brez posledic ali pa se bo z njo celo okoristila. Ko Millerja na večer praznovanja 60. rojstnega dneva spoznamo, ima vse: moč, vpliv, denar, ugled, ljubečo družino in, kot se za človeka njegovega statusa spodobi, francosko ljubico (Laetitia Casta). Kaj bi sploh lahko šlo narobe? Z eno besedo: vse.

Srebrni lisjak je na vrhu sveta, toda ko zakrivi prometno nesrečo, v kateri njegova ljubica umre, sam pa pobegne s kraja nesreče, se mu začne svet podirati: za ovratnik mu diha odločni detektiv (Tim Roth), na dan privrejo večstomilijonske finančne mahinacije, povrhu vsega pa mu grozi še propad posla, povezanega z rudnikom bakra v Rusiji, od katerega je odvisna prihodnost njegovega finančnega imperija. Da groze ob misli na to, kaj ga čaka, če za prešuštvo izve njegova žena (Susan Sarandon, pogrešali smo te!), niti ne omenjam. Z žensko, ki se zaradi vadbe pilatesa prebuja ob petih zjutraj, pač ni dobro zobati češenj.

Z vidika povprečnega gledalca/državljana se zdi ideja o bogatašu, ki ga preganjajo lastni grehi, na prvi pogled precej privlačna, toda čar Arbitraže je v tem, da je oseba, ki je za denar pripravljena žrtvovati lastne otroke, glavni (anti)junak filma in da nas Jarecki in Gere postopoma prisilita, da zanj navijamo, ne da bi opravičevali njegova ravnanja. Z njim se težko poistovetimo, z njim ne sočustvujemo, a ga kljub temu razumemo.

Zakaj? Ker skozi zgodbo in razplet dogodkov spoznavamo svet, v katerem deluje – svet, v katerem pohlep ni samo dober, kot se je v Stonovem Wall Streetu pred četrt stoletja izrazil Gordon Gekko, temveč nujen. Nujen za vlagatelje, poslovne partnerje, družinske člane in vse, ki so od njega finančno odvisni. O tem prepričuje samega sebe in vse okoli sebe, pa tudi nas, gledalce. Več kot uspešno.

Ali kot pravi sam: "Patriarh sem – to je moja vloga, moram jo igrati." Bolj ko Miller razkriva svoj pravi makiavelističen značaj in samozavestnejši ko je, bolj nas privlači. Navsezadnje tudi sam odkrito prizna, da je podoba bistvo uspeha. Gledalcem ne preostane drugega, kot da se z njim strinjamo in da uživamo, ko opazujemo mojstra pri delu.

To velja tudi za Richarda Gera, ki mu uspe izjemen igralski podvig. V zahtevni vlogi padajočega tajkuna z božjim kompleksom, ki bi ji bil redkokateri igralec kos, uteleša mentaliteto Wall Streeta, hkrati pa s skrbno odmerjenim, zanj značilno zadržanim nastopom ohranja gledalčevo naklonjenost. Podvig je še toliko večji, če vemo, da vsi, vključno s prevarano ženo, idealistično hčerko (Brit Marling) in temnopoltim mladeničem (Nate Parker), za katerega naj bi skrbel, prej ali slej postanejo njegove žrtve, nasprotniki, tekmeci ali "pogrešljivi deli transakcij", kot nekdo v finančnem žargonu poimenuje kolateralne žrtve Millerjevih metod.

V filmu pravzaprav ni igralca, ki bi igral na napačne note, in Gere pusti vsakemu od njih, da zasije. Najzabavnejši trenutki filma so prav besedni spopadi med njim in soigralci. Ostri dialogi in prepričljiva igra ustvarijo napeto ozračje, zaradi katerega spregledamo marsikatero luknjo v scenariju, Jarecki pa se s temi prizori odkupi za nekoliko bolj zaspan in manj navdahnjen "prešuštniški" začetek.

Kljub manjšim pomanjkljivostim je Arbitraža suveren prvenec, ki bi ga lahko pripisali veliko izkušenejšemu režiserju. Jareckemu, na katerega bomo v prihodnje precej pozorni, je uspelo pripoved o pohlepu sodobnih elit zapakirati v triler, ki nas sili k razmišljanju in stopnjuje suspenz, čeprav od vsega začetka vemo, da je osrednji protagonist kriv.

Arbitraža ni toliko proceduralna zagonetka kot moralna zgodba o nemoralnem svetu, v katerem je meja med izsiljevanjem in pogajanjem, pa naj bo to med poslovnimi partnerji ali družinskimi člani, popolnoma zabrisana. Hladnem svetu, ki mu vlada denar in v katerem za elito veljajo drugačni zakoni. Ko boste stopili iz kinodvorane, ne bodite presenečeni, če vas bo zazeblo.