OCENA ALBUMA: Hobit: Nepričakovano potovanje (Howard Shore)

Minilo je že skoraj desetletje, odkar nas je novozelandski režiserski "wunderkind" Peter Jackson s svojo cineološko mojstrovino, trilogijo Gospodar prstanov, popeljal na nepozabno popotovanje po najbolj skritih in veličastnih kotičkih fantastičnega Srednjega sveta.

Uspelo mu je nekaj, za kar so mnogi verjeli, da je nemogoče. Z izjemnim občutkom za spektakel in še večjim za pristne odnose med protagonisti, ki si jih je v svoji brezmejni domišljiji zamislil angleški pisatelj J. R. R. Tolkien, je ustvaril eno najbolj gledanih, finančno najbolj uspešnih, kritiško opevanih, velikokrat nagrajenih in, najpomembneje, pri "knjižnih moljih" izjemno toplo sprejeto filmsko franšizo vseh časov.

A gibljive slike, ne glede na to, kako spektakularno so videti, ne živijo, ne morejo živeti brez univerzalnega jezika, glasbe. Kot je to obveljalo od dvajsetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so kinematografska platna osvojili t. i. "talkiji", torej govoreči filmi, podobe na filmu enostavno niso žive brez spremljevalne glasbe, ki na svojevrsten način podkrepi (ali v nekaterih primerih tudi uniči) dogodke in občutja na velikem platnu.

Za potrebe Gospodarja prstanov se je Jackson obrnil na tedaj, sicer v svetu filmske industrije priznanega, a širši množici ne tako znanega, v Kanadi rojenega skladatelja Howarda Shora. V devetdesetih letih je Shore skomponiral glasbo za filme Davida Cronenberga, pa tudi trilerje, kot sta Sedem in Ko jagenjčki obmolknejo. Kljub mojstrstvu njegovega v veliki meri komornega, a izjemno temačnega komponiranja, so mnogi takrat, še pred letom 2001, ko je luč sveta ugledal prvi del iz trilogije, Bratovščina prstana, izrazili skepticizem, ali je Shore sploh sposoben tako obširnega tematskega glasbenega razpona, ki ga je zahtevala Jacksonova filmska interpretacija veliko bralcem ljubega romana.

Dokaz, kako močno so se ti skeptiki motili o Jacksonovi izbiri, so bile številne nagrade, ki jih je Shore osvojil z glasbo za vse tri filme, med drugim tudi trije oskarji, trije zlati globusi, grammyji …, da o priljubljenosti glasbe med ljubitelji fantazijske kinematografije sploh ne govorim.

Ko je Jackson – zaradi številnih finančnih zapletov in neprestanih prestavljanj začetka snemanja predzgodbe Gospodarja prstanov, Hobita, je režiserski stolček na koncu zapustil Mehičan Guillermo del Toro – oznanil, da bo on sam posnel zgodbo o hobitu Bilbu in trinajsterici škratov, ki se s čarovnikom Gandalfom podajo na nevarno pot ponovno osvojiti škratovsko kraljestvo Erebor, polno zlata, ki ga je škratom nekoč davno na najbolj krut način odvzel hudobni zmaj Smaug, ni bilo nobenega dvoma, da se bo na novo glasbeno pot po Srednjem svetu podal tudi sam Shore.

Pa je upravičil visoka pričakovanja kritikov in ljubiteljev njegovih prejšnjih del iz Srednjega sveta? Z gotovostjo in mirno vestjo lahko rečem, da.

Glasba na posebni izdaji dvojnega albuma naravnost blesti, v svoji jasnosti, kompleksnosti in tematskem bogastvu. Hobit zveni podobno, kot so vsa tri dela v Gospodarju prstanov, poslušalec ve, da je to glasba Srednjega sveta, a je vseeno nova, sveža. Čista in natančna izvedba Londonskega filharmoničnega orkestra je obogatena z instrumentalnimi solisti, nenavadnimi tolkali in izjemnim naborom zboristov, ki mojstrsko prepletajo stare in nove ideje. Veliko tem in idej iz Gospodarja prstanov je tudi v Hobitu, a jih Shore z drugačnim orkestriranjem in različnimi tempi in kontrapunkti naredi bolj privlačne in nikoli ponavljajoče.

Že z uvodnimi, irsko obarvanimi takti prvega in drugega komada Moj dragi Frodo (My Dear Frodo) in Stara prijatelja (Old Friends) nas popelje v svet hobitov in njihovega lagodnega življenja v Hobitonu (podobno kot je to leta 2001 v Bratovščini prstana storil s komadom The Shire). Tudi ko Bilba na vrtu pred njegovo hobitsko luknjo nagovori čarovnik Gandalf, Shore poskrbi za znane napeve iz Gospodarja prstanov. Izjemno melodično, a glasno, poskakujočo različico Bližnjice do gob iz Gospodarja prstanov je Shore posrečeno vkomponiral v komad Pustolovščina se pričenja (The Adventure Begins) v Hobitu. Mistično temo vilincev iz Rivendela, podkrepljeno z angelskimi glasovi in prekrasnimi prehodi harpe, kot tudi eterično obarvano, elegantno temo za vilinsko kraljico Galadriel, je mogoče najti v bujnem, prekrasnem komadu Skrita dolina (The Hidden Valley). Nekaj trenutkov trajajoči motiv Lothloriena iz Gospodarja prstanov je skladatelj predstavil v komadu Izvidnica (Warg-Scouts), podmolklo in pretečo temo za Edini prstan pa v prizoru med Bilbom in kreaturo Golumom, Uganke v temi (Riddles in the Dark).

Prva glasbena novost, ki jo Shore predstavi poslušalcem, je predstavitev škratov v komadu Nepričakovana zabava (Un Unexpected Party). Vsakemu škratu je vcepil njegovo lastno glasbeno identiteto, najsi bo to nedolžnost najmlajšega Orija, živahnost bratov Filija in Kilija, modrost in preudarnost Balina ali bojevitost in mogočnost vodje Thorina. Glavna glasbena tema Hobita je tema za Megleno gorovje (The Misty Mountains), ki predstavlja pogum škratov. Najprej se pojavi v obliki a cappella pesmi, ki jo v hobitski luknji pri Bilbu zapoje Thorin s škrati, nato postane orkestralni lajtmotiv za škrate. Zaslediti jo je mogoče v komadih Svet pred nami (The World Ahead), Pečena ovčetina (Roast Mutton) in Čez hrib (Over Hill), kjer je z bobnečimi francoskimi rogovi predstavljena v vsej svoji mogočnosti in bombastičnosti.

Izstopajoča, nekoliko nenavadno zveneča je tudi tema za čarovnika Radagasta Rjavega (Radagast the Brown), kjer frenzični violinski pizzicato, zbor tolkal in glasovi otroškega zbora nadvse učinkovito nakažejo raztreseno, čudaško nrav prijaznega čarovnika, ljubitelja flore in favne gozda, v katerem prebiva. Pravo nasprotje je skoraj nasilno zveneča, temačna tema za glavnega antagonista filma, belega Orka Azoga. V komadu Skrunilec (The Defiler) Shore z uporabo francoskih rogov in trombonov v najnižje mogočih legah ustvari izredno napeto, na trenutke celo neprijetno izkušnjo za poslušalčeva ušesa.

Če že moram izbrati nekaj negativnega iz sicer prvovrstne glasbene izkušnje, je to nadgrajena pop rock izvedba pesmi o Samotni gori (Song of the Lonely Mountain) ki jo izvaja Neil Finn, pevec novozelandske skupine Crowded House. Psevdorockovski zven kitar, vmesno ploskanje in čudno jamranje spremljevalnih vokalov "aj-ja-ja-jaj" pač niso zvoki Srednjega sveta. Pesem je enostavno preveč moderna. Prva Jacksonova trilogija nam je postregla z izjemnimi pesmimi ob koncu filmov. Pesmi May it Be iz Bratovščine prstana, Gollum's Song iz Dveh stolpov in Into the West iz Kraljeve vrnitve (oskar za izvirno pesem v filmu) ter njihove izvajalke Enya, Emiliana Torrini in Annie Lennox so močno doprinesle k celotnemu poslušalskemu užitku. Kljub sicer spevnemu komadu za Finna tega ne morem trditi.

Shore je z Nepričakovanim potovanjem zgradil trdno glasbeno osnovo za še dve nadaljevanji v načrtovani trilogiji Hobit. Vsakdo, ki je našel lepoto v poslušanju njegovih mojstrovin iz Gospodarja prstanov, bo zagotovo cenil trud in izvirnost, ki ju je vložil v skladanje glasbene tapiserije za Hobita. Z vsakokratnim poslušanjem boste na novo odkrivali globino in kompleksnost kreacij, ki jih bo zagotovo še nadgradil in razširil v Uničenju Smauga (The Desolation of Smaug – v kinih decembra 2013) in sklepnem delu trilogije Tja in nazaj (There and Back Again – v kinih julija 2014).