Mumford & Sons opustili bendžo. Kaj je ostalo?

Čeprav so Mumford & Sons s svojima albumoma Sigh No More in Babel poželi kar nekaj pikrih pripomb, tako glede uporabe bendža, violin in frulic kot tudi glede rovtarskega videza, ki se ni ujemal z njihovim londonskim poreklom, jim je treba priznati, da je bil njihov vpliv na pop glasbo precejšnji. Če nam je bilo to všeč ali ne, so lahki country prijemi preplavili pop in tudi nekaj elektronike in ko je James Blunt posnel skladbo Bonfire Heart, Avicii pa Wake Me Up, se je zdelo, da smo postali talci bendža in skupin s "Hey Ho" v refrenih.

A ko tvoja edina konkurenčna prednost postane del glasbenega vsakdana, je očitno treba narediti korak v drugo smer. Mumford & Sons, ki imajo še vedno ime, kot da so z ameriškega juga, se na tretjem albumu vračajo nazaj na Otok, v "zapuščino" britanskega sodobnega rocka, kakršnega smo poslušali pred desetimi ali 15 leti, ko se je zdelo, da bolj ali manj spremljamo odprt boj za naslednike U2.

Eden redkih namigov, da so album Wilder Mind res posneli Mumford & Sons in ne na primer Athlete ali Snow Patrol, je vokal Marcusa Mumforda, ki je še vedno prijetno raskav, a v kontekstu novega zvoka še toliko manj izjemen, medtem ko je vse preostalo bolj ali manj neprepoznavno. Šele sčasoma postane jasno, da so skladbe po strukturi sicer še vedno v istih okvirih, a očitno je bendžo res tisto glasbilo, ki je Mumford & Sons vleklo iz generičnega povprečja.

S tega vidika je Wilder Mind sicer res prijeten album, a večina prijetnosti izvira iz tega, da zveni domače, znano, toplo in nezahtevno. V skladbi Believe se spomnimo še na Bona Iverja in romantika toplih kitarskih zvokov je neizbežna. Poleg domačnosti in kitarskih eskapad, ki so ostale še iz časov bendža, pa na albumu kakšnih posebnih presežkov ni. Pravzaprav je neverjetno, za kako dobro umerjen in nerazburljiv album gre.