Četrtek, 7. 2. 2008, 11.45
7 let, 6 mesecev
Massimo

TIP: Zelo dobro narejen in izveden pop, ki pa je povsem skregan s časom.
Massimo Savić, hrvaški pevec žametnega glasu, je izkoristil velik uspeh albuma Vještina - na katerem je predelal nekaj velikih hitov nekdanje jugoslovanske pop scene - ter sedaj posnel še drugi del, ki pa ne temelji več povsem na priredbah. Za to ploščo se je odločil, predelati skladbe izvajalcev kot so: Parni Valjak, Bijelo dugme (2 skladbi) Zdravko Čolić, Film ter Renato Zero. Vse ostale pesmi pa so večinoma nove. Izjema je le nova verzija njegovega hita Samo za tvoje oči.
Glasbeno se Massimo tokrat drži preverjene formule intimnega ter zelo kakovostno izvedenega in narejenega klasičnega popa, ki ima ne eni strani pridih šansona in revialnih orkestracij, na drugi pa avtorskega easy rocka. Zanimivo in pohvalno je, da se tokrat Massimo pri priredbah ni kaj preveč držal originalnih verzij, ampak jih je povsem prilagodil svojemu izrazu in svojemu glasu. Zato je na nek način izgubil magijo, ki jo imajo originali. Po drugi strani pa je tudi tistim že znanim skladbam dal lasten, avtorski pečat, tako da tudi tuje skladbe na nek način zvenijo kot njegove lastne. V avtorskih skladbah so Massimu tokrat pomagali: legendarni pevec šansonov Arsen Dedić, Meritas, Ines Prajo, makedonska kantavtorica Kaliopi Bukle ter njegov producent, aranžer in klaviaturist Ivan Popeskić.
Vještina II je zelo prefinjen in skoraj "akademski" pop album, na katerem je vse na svojem mestu. Morda največja hiba tega albuma pa je aktualnost. Massimo se namreč v prav vseh skladbah drži žanrov, ki so bili aktualni pred petnajstimi in več leti. Morda je res, da Massimo najbolj uživa v kakovostnih pop in popevkarskih okoljih, kot tudi, da sta ta žanra naravnost narejena zanj. Vendar nikjer ne piše, da njegov izvrsten glas ni primeren tudi za kaj modernejšega. Vprašanje pa je, če se Massimo počuti dovolj mladega za kaj bolj modernega. Po tem albumu in predvsem po uvodni skladbi sodeč, kaže, da ne. Škoda, Massimo si vsekakor zasluži, da bi ga poleg zagrizenih nostalgikov poslušal še kdo. Vendar bo vse ostale s tako naftalinsko glasbo le stežka prepričal.