Marillion

TIP: Pošten klasičen sredinski rock z veliko odtenki progressivea.

Marillion so bili v prvi polovici osemdesetih vodilni predstavniki novega vala progressive rock skupin. Na svojih zgodnjih albumih so demonstrirali ulitmativno izpeljanko progressive rocka, ki so ga kombinirali z bolj klasičnim rockom, sila funkcionalnimi aranžmajskimi prijemi in takrat modernim radijskim pop rockom. Komercialni vrhunec kariere je skupina dosegla leta 1985 s svojim tretjim albumom Misplaced Childhood in z danes že "večno-zeleno" balado Kayleigh. Po naslednjem albumu je skupino zapustil pevec Fish, ki je bil do takrat na nek način osrednja figura benda. Zamenjal ga je Steve Hogarth, s katerim je skupina šla v kanček bolj klasične rock vode, kljub temu pa ni povsem opustila progressive drznosti. Marillion so s Hogarthom ustvarili devet odličnih albumov, s katerimi sicer niso dosegli komercialnega uspeha svojih zgodnjih plošč. So pa na vsakem albumu poskušali kaj novega in drugačnega. V principu so Marillion postali bend, ki igra precej zahteven, a še vedno zelo poslušljiv klasičen rock, ki je daleč od klišejev.

Aktualni Somewhere Else je njihov prvi album po izjemnem, konceptualnem izdelku Marbles izpred treh let, za katerega mnogi menijo, da je celo njihov najboljši album sploh. Somewhere Else, sicer 14. album Marillion, ni konceptualen in tudi kot celota ne dosega predhodnika. Kljub temu pa na njem bend predstavlja 10. izvrstnih skladb, s katerimi Marillion demonstrirajo predvsem izjemno izvedbeno in skladateljsko moč. Pesmi so v osnovi izvrstno napisane in zelo celovito zastavljene. Po večini so malo melanholične, (v dobrem pomenu) precej ležerne ter polne liričnega ambienta, izvrstnih detajlov in bogatih zvokov. Marillion niti enkrat ne "odnese" v kakšne solistične izlete ali hude eksperimente, tako da so pesmi tokrat še posebej poslušljive.

Morda edina rahla pomanjkljivost te plošče je dokajšnja neizrazitost oziroma prepoznavnost skladb. Izjemi sta odlična in presenetljivo psihedelična pol-balada No Such Thing, ki je pravi biser, ter moderno direktno rockerska Most Toys. Vendar sta ti dve pesmi nadvse dobrodošli skrajnosti, ostalih osem skladb pa je manj izrazitih.

Marillion so tudi štirinajstič pokazali, da se še ne mislijo ponavljati, in prav lepo je slišati bend izjemnih glasbenikov, ki jih prav malo briga za trenutne trende in tudi za to, ali bodo še kdaj naredili kakšen hit. Somewhere Else je poštena in korektna rock plošča, ki bo najbolj navdušila ljubitelje klasičnega, precej britansko obarvanega rocka ter tudi tiste, ki se navdušujete nad malo bolj progressive obarvanim sredinskim rockom.