Lou Reed, darker z divje strani

Čeprav je bilo vse na Louju Reedu vedno črno, od oblačil do misli, se je v glasbeno zgodovino zapisal z glasbo, ki jo je s skupino Velvet Underground leta 1967 izdal na albumu, katerega ovitek je krasila banana. Delo Andyja Warhola, ki se je takrat znašlo na ovitku, je bolj kot z umetnikom, ki je skupini ponudil prostor za nastope in jih tudi popeljal v svet newyorške avantgarde, postalo povezano s skupino Johna Calea, Sterlinga Morrisona, Maureen Tucker in Louja Reeda.

The Velvet Underground & Nico je tako še danes kultni album, ki je s svojimi opisi bohemskega življenja posodil imena številnim filmom in festivalom, če omenimo samo festival All Tomorrow's Parties, a v času izida tako kot sledeči White Light/White Heat, The Velvet Undergournd in Loaded ni beležil posebnih komercialnih uspehov.

Skladbe, ki so jih predelovali vsi od U2 do njega samega Leta 1970 se je Reed razšel s skupino Velvet Underground in po začasnem delu v očetovem računovodskem podjetju leta 1972 poskrbel za enega od najbolj kultnih rock albumov vseh časov. Transformer, ki ga je sproduciral David Bowie, je izšel s skladbami, kot so Walk On the Wild Side, Satellite of Love in seveda Perfect Day. Predvsem zadnji sta nato doživeli precej priredb, skladbe Satellite of Love so se na primer lotili U2, Perfect Day pa je postal uspešnica devetdesetih, ko se je najprej leta 1996 pojavil v filmu Trainspotting, leto pozneje pa so ga v dobrodelne namene zapeli številni zvezdniki. Leta 2003 ga je Reed ponovno zapel za svoj album The Raven.

Po Transformerju je izdal številne samostojne albume, kot so Berlin, Sally Can't Dance in Rock'n'Roll Animal, na katerem sta bila koncertna posnetka skladb Sweet Jane in Heroin, ki ju je napisal še z Velvet Undergorund. Rock'n'Roll Animal je postal njegov najbolje prodajan album. Leta 1975 je izdal album Metal Machine Music, elektronski album, ki je bil za poslušanje tako nadležen, da so ga številni vrnili v trgovine.

Reed je v osemdesetih nadaljeval kariero z bolj otožnimi albumi, po smrti Andyja Warhola pa se je ponovno združil z Johnom Caleom in posnel Songs for Drella. Leta 1990 so se The Velvet Underground ponovno združili in tri leta pozneje celo odšli na turnejo po Evropi, pred nadaljevanjem v ZDA pa sta se Reed in Cale ponovno sprla.

Poročen je bil trikrat, v sedemdesetih z Betty Reed, v osemdesetih z britansko oblikovalko Sylvio Morales, od devetdesetih let naprej pa je prijateljeval z Laurie Anderson, s katero se je aprila 2008 tudi poročil. V mladosti so ga starši poslali na terapijo z elektrošoki, s katerimi so skušali ozdraviti njegova homoseksualna nagnjenja, o čemer je prepeval v skladbi Kill Your Sons.

Leta 2003 je izdal prvo knjigo svojih fotografij, začel trenirati tai chi in med koncerti istega leta na oder večkrat povabil tudi svojega učitelja. Leta 2003 pa je na primer izdal album The Raven, ki ga je navdihnilo delo Edgarja Allana Poeja. Leta 2011 je skupaj z Metallico posnel album Lulu. Ves čas je pozorno spremljal, kaj se dogaja na sodobni glasbeni sceni, kar je pred kratkim dokazal tudi z obširno recenzijo zadnjega albuma Kanyeja Westa Yeezus.

Dva koncerta v Ljubljani Ljubljano je obiskal dvakrat, leta 2000 v Križankah v okviru promocije albuma Ecstasy, s katerega je najbolj znana skladba Modern Dance, in leta 2006 v Hali Tivoli. Nastopil je v številnih filmih, v katerih je večinoma igral sebe, med drugim tudi v In weiter Ferne, so nah! Wima Wendersa.