Sreda, 22. 2. 2017, 17.27
7 let, 1 mesec
Hamo: Kot avtor ne moreš nikoli reči, da bo nekaj res dobro – sicer bi pisal same hite #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,43
Zalubleni rockerji, kot se jih že tradicionalno drži naziv, so prejšnji četrtek pred razprodano dvorano Kina Šiške predstavili nov album, po koncertu pa smo se s pevcem in kitaristom Matevžem Šaleharjem pogovarjali o pravkar odigranem koncertu, novi plošči, razliki med angleškimi ter slovenskimi besedili in še čem.
Hamo se s svojo zasedbo Tribute 2 Love vrača k rock'n'rollu in bluesu. Igrajo glasbo ljubezni, že več let so ljudem poznani kot zalubleni rockerji. To se jih drži upravičeno, saj navdih za večino besedil črpajo iz ljubezenskih izkušenj, ki jim jih je dalo življenje.
Gre za to, da Hamo na odru noče blefirati, saj ravno pri takih komadih najbolj trpi. Če želi komadu verjeti in ga tudi stokrat odpeti, mora njegovo zgodbo doživeti sam. Zato je vsaka pesem poglavje zase, ki se začne pri njem, hkrati pa vseh enajst novih komadov tvori celoto, ki poslušalcu omogoča pravi trip (3P).
Po koncertu je o marsičem, a vsem glasbenem spregovoril pevec in kitarist Matevž Šalehar – Hamo.
Kaj glasbeniku pomeni razprodan koncert nove plošče?
Razprodan koncert je nekaj, za kar težko najdeš besede. Na oder greš drugače kot ponavadi. Si miren, ker ti ni treba po špilu na bankomat (smeh, op. a.). Hkrati pa dobiš potrditev, da se je deset let ustvarjanja očitno obrestovalo.
Lagal bi, če bi rekel, da nismo pričakovali, da bo koncert razprodan, bili smo pa zelo presrani, da ne bo. Zagotovo nihče ni imel scenarija, da bo razprodan tri dni pred koncertom. Smo se mislili pohvaliti že s 700 obiskovalci, a smo šli do plafona, do tisoč petdeset obiskovalcev. To je vsekakor dober občutek.
Veliko dvorano Kina Šiška so razprodali že nekaj dni pred koncertom, kar jih je, kot Hamo iskreno priznava, presenetilo.
Kakšno je bilo občinstvo?
Navajeni smo razprodanih klubov, kjer je naše, stalno občinstvo, ki zna vse pesmi na pamet. V Šiški pa je bilo drugače, ker je celotna zadeva večja. Drugače je bilo tudi zato, ker smo zaigrali deset komadov, ki so jih ljudje prvič slišali. S tem je blazno težko držati občinstvo pokonci, ker ne vejo točno, kaj naj sami s sabo. Ampak se mi zdi, da nam je šlo kar dobro, da smo držali tok koncerta.
Singel Telo smo v živo prvič zaigrali na koncertu, pa ga je občinstvo že poznalo in pelo z mano. Očitno imamo zvesto občinstvo, ki dejansko posluša naše komade. Dvomim, da je vseh tisoč petdeset ljudi viselo na Valu 202, kjer je bil komad popevka tedna in se ga učilo na pamet. To je res dober občutek, ker veš, da imaš pesem, ki ti bo prodajala koncerte.
Zdaj, po koncertu, vidim, da zadeva deluje, da je ljudem všeč, in tega pred špilom nikakor ne moreš vedeti.
Zagotovo je drugače iti na oder z novo ploščo kot s starimi komadi, ki jih občinstvo že pozna. Kje so razlike?
"Singel Telo smo v živo prvič zaigrali na koncertu, pa ga je občinstvo že poznalo in pelo z mano."
Pri prvem albumu je bilo težko. Na oder smo prišli s celotnim avtorskim materialom in dejansko smo naredili žur. Danes si sploh ne predstavljam, kako je to, saj večina ljudi vsaj nekatere komade dobro pozna. Zato jih moraš znati pravilno postaviti in vmes vključiti nove komade – tako boš vseeno nekako speljal celotno zadevo. In to nam je na koncertu uspelo.
Z novimi komadi je vedno dvoumno, saj ne veš, če bodo občinstvu všeč ali ne. Meni so recimo všeč, nekaj izkušenj že dobiš z leti, ampak nikoli ne moreš kot avtor reči, da bo nekaj res dobro in pri ljudeh delovalo. Tudi, če je meni zelo všeč in si rečem, da sem napisal hit. Če bi to znal, bi same hite pisal (smeh, op. a.).
Preprosto ne veš, kaj bo ljudem všeč. V bistvu mi je tudi vseeno, saj mora biti komad v prvi vrsti všeč meni. Jaz moram stati za njim, v njem mora biti moja zgodba in ne izmišljena. Šele takrat vse štima.
Pravite, da ne morete enako odpeti komadov, ki jih napišete sami, in tistih, ki jih ne.
Ne gre za to, da jih ne bi sam napisal, ampak za to, da jih ne bi sam doživel. Mi se večinoma ukvarjamo z ljubeznijo, zato tudi smo Tribute 2 Love. Butasto mi je peti neke izmišljene komade "Videl sem jo ne vem kje …", če je tam nisem videl. To sicer lahko super odpoješ enkrat, dvakrat, trikrat. Ko pa greš s tem komadom stotič na oder, no, to je pa nekaj drugega. Ne gre.
Če pa si zgodbo sam doživel, potem na odru deluje nek časovni stroj, ki te vrača v tisto obdobje, iz katerega zgodba izvira. In pri polovici te plate gre za zelo tečno obdobje (smeh, op. a.).
"Komadov ne igramo vedno po enakem principu, saj tudi občinstvo ni vedno enako. Vsakič pristopimo drugače, enkrat igramo bolj potiho, spet drugič glasneje."
Improvizacija na odru – koliko je je? In koliko je tega že dogovorjenega na vajah? V kakšnem odnosu morate biti v bendu, da se začutite? Kaj morate kot skupina doseči, da nastop na odru izpade tako, kot izpade?
Igrati moraš blues (smeh, op. a.). Že forme komadov so tako postavljene, da dopuščajo določeno mero improvizacije. Do nekje je komad zaklenjen, od tam naprej pa je odprt za improvizacijo. Vsega ne moreš improvizirati, ker potem je res katastrofa. Preveč nas je na odru in se ne vidimo. Če se vidimo, potem lahko.
Ampak načeloma so bluesovske forme takšne, da lahko improviziramo in prav tukaj si puščamo prostor. To je naš blues trenutek, ki ga hočemo ohranjati. In ko smo dokončali ploščo, smo najprej en mesec vadili, da smo našli dele komadov, kjer lahko to delamo.
Tako komadov ne igramo vedno po enakem principu, saj tudi občinstvo ni vedno enako. Vsakič pristopimo drugače, enkrat igramo bolj potiho, spet drugič glasneje.
"Slovenska besedila ljudje čutijo. Ne da so boljša od angleških, le ljudje jih bolje razumejo."
Je slovenščina jezik za blues? Na začetku ste ustvarjali v angleškem jeziku, češ da v slovenskem jeziku ne moreš pisati bluesovskih besedil. Danes pa je celoten Trip napisan v slovenščini.
Enkrat smo poskusili napisati besedilo v slovenščini in ugotovili, da se dejansko da. In zgodil se je nek fenomen, da so ljudje začeli poslušati besedila. ki jih prej v angleščini niso. Jaz sem pisal besedila že prej in jih pišem še zdaj, a se o angleških besedilih ni nihče pogovarjal. Občinstvo jih ni vzelo za svoje. Saj so jih peli z mano, ampak nihče jih ni prav zelo čutil.
Medtem ko slovenska besedila ljudje čutijo. Ne da so boljša od angleških, le ljudje jih bolje razumejo. Tudi sam sem bolj uprt v besedilo, ko poslušam slovenski bend in ne angleškega. Pri angleških komadih ne poslušaš besedila, ampak nekaj drugega. Odkar smo odkrili, da se da blues igrati v slovenščini, mi je lažje. Lažje mi je pisati besedila v slovenščini kot angleščini, ker ta jezik obvladam.
Dvomim, da se bomo vrnili nazaj v angleščino, mislim, da za to ni potrebe. Smo si pa s tem zaprli vrata do Wembleyja (smeh, op. a.). Angleščina ima dobro fonetiko, ki jo je lažje zapeti kot v slovenščini, sploh slabo napisani slovenščini. V slovenščini pa se mora glasbenik malo igrati in v resnici lahko iz tega dobi zelo dobre besede. To je čar našega jezika.
Singel Telo. Ko prebereš to besedilo, je popolnoma drugače, kot ko ga odpoješ.
Komad Telo je res hecno napisan. To besedilo sem tudi kar dolgo mečkal. Hotel sem, da drugače zveni, ko ga prebereš in ko ga dejansko odpoješ. Prebereš "Vsi góli padejo, ko vrata so slečeno sama" in to tudi mislim. Ampak je lepše, če malo zavajaš ljudi in rečeš "Vsi gôli padejo, ko vrata so slečeno sama".
Je tak fuzbalski komad, ampak v resnici, če malo razmišljaš in če mene vsaj malo poznaš, tukaj ni prav veliko nogometa. Fuzbal in jaz sva si zelo različna. Nisva sprta, samo hecna igra mi je – veliko ljudi in zelo malo muzike.
