Gary Moore

TIP: Blues, da padeš dol!!!

Irec Gary Moore je brez vsakega dvoma eden najboljših in največjih rock kitaristov zadnjih tridesetih let. Kariero je začel že v poznih šestdesetih. Nase pa je opozoril v sedemdesetih kot član bendov Colosseum II, irskih Skid Row ter predvsem Thin Lizzy. V osemdesetih je kot solist objavil kopico kapitalnih, klasično heavymetalskih albumov, na katerih demonstriral vso prefinjenost, eksplozivnost ter spektakularnost svojega igranja. Leta 1990 je objavil svoj prvi blues album Still Got The Blues, na katerem je združil prvinski blues z barvitostjo rocka osemdesetih. Plošča je bila totalen smash, naslovna balada ter njegova izvedba Walking By Myself pa sta danes živi klasiki rocka. Na kasnejših albumih, s katerimi ni imel niti približno toliko uspeha, kot s tistimi v osemdesetih, se je Gary Moore še bolj zatopil v čisti blues.

Tudi na svojem najnovejšem albumu Close As You Get Gary Moore nadaljuje z raziskovanjem zelo prvinskega bluesa. Podobno kot na svojem prejšnjem albumu Old New Ballads Blues pa tudi tokrat predstavlja kombinacijo lastnih skladb ter velikih, a že povsem pozabljenih blues pesmi izvajalcev, kot so Chuck Berry, Sony Boy Williamson ter John Mayall. Pri tem pa velja še posebej opozoriti, da se Mooreove, sicer čisto nove skladbe, prav v ničemer ne razlikujejo od tistih starejših. Moore tudi v njih demonstrira tisto bolečino ob izgubi ženske, ki je tako značilna za blues, pa tudi zvočno ter čisto skladateljsko njegove avtorske skladbe zvenijo povsem brezčasno in bi bile lahko stare tudi 30 ali še več let. Nasploh je Moore na tej plošči ujel tisto "večno žalost in trpljenje" bluesa - in to tudi zvočno. V večini skladb so od instrumentov le kitara, bas in boben ter, seveda, čuten in izjemen Mooreov glas. Nasnemavanj tokrat ni. V nekaterih skladbah pa so dodane še orgle ali orglice in to je vse. Efekt pa je magičen. Close As You Get zveni kot, da bi bila narejena v zlatih časih električnega bluesa, po drugi strani pa boste prav v vsaki skladbi zlahka slišali Moooreovo eksplozivnost in energičnost, po kateri slovi že več kot tri desetletja.

Mooreova kitara tokrat zveni naravnost veličastno. V tistih hitrejših skladbah je surova, elementarna, naelektrena in bluesovsko hrapava, v tistih počasnejših pa dobesedno joka. In čeravno se Moore bolj kot kdajkoli drži povsem tradicionalnih blues form, pa mu je tokrat predvsem v solažah, ki so resnično spektakularne, uspelo dodati tudi obilo tistega trdega rock naboja, ki je krasil njegovo igranje v osemdesetih. Kljub vsemu pa Moore s tem ni niti za trenutek uničil ali preglasil tistega čistega in nadvse prefinjenega blues rollinga, ki vlada v vseh skladbah.

Moore je na Close As You Get našel naravnost idealno kombinacijo starega in skrajno prvinskega električnega blues zvoka ter čiste rockerske atraktivnosti. Če izvzamemo Still Got The Blues, ke je bila narejena povsem v drugem kontekstu, je Close As You Get brez vsakega dvoma Mooreova daleč najboljša blues plošča in tudi največji favorit za blues albuma leta.