Fear Factory

TIP: Brutalna, a tehnično dovršena kibernetična metal ekstravaganca.

Fear Factory so eni najbolj zanimivih novodobnih hibridnih metalurgov. Za razliko od večine bendov s tovrstno oznako Fear Factory že od samih začetkov, ki segajo v leto 1989, delujejo na teritorijih najbolj brutalnega in ekstremnega metala, čeprav v njihovi glasbi še zdaleč ne manjka tehnične superiornosti in tudi ne prefinjenosti. Skupina je na šestih albumih združila death metal, industrial, grindcore, novo metalurgijo, groove metal in bizarne elektronske vdore v ubijalsko, udarno zvenečo in skrajno vnetljivo metal celoto. Nasploh je metal le redko tako eksploziven, napadalen, brutalen, skrajen, a hkrati poslušljiv, na svoj način melodičen in dodelan, kot je v primeru Fear Factory. Bend pa je do danes samo v ZDA prodal več kot milijon svojih albumov, kar je za skupino tovrstnega kova, naravnost fantastičen dosežek.

Fear Factory so vsa devetdeseta kraljevali s svojo pogubno izpeljanko kibernetičnega, tehnološkega brutalnega metala. Potem pa je zaradi nesporazumov s pevcem Burtonom C Bellom leta 2002 skupino zapustil ustanovni član, kitarist Dino Cezares. Skupina je sicer brez njega objavila dva albuma, a to na nek način ni bilo tisto pravo, čeprav v bistvu albumoma prav nič ne manjka.

Lani sta Cezars in Bell zgladila nesporazume in naznanila, da Fear Factory z nekoliko spremenjeno zasedbo pričenjajo s snemanjem novega albuma, kar je tako razjezilo bobnarja in drugega ustanovnega člana Raymonda Herrero ter basista in nazadnje tudi kitarista Christiana Wolbersa, da sta vložila tožbo zaradi nelegalne uporabe imena Fear Factory. Z vsem spoštovanjem omenjene dvojice, ampak Fear Factory sta Bell in Cezares, kar se dobro sliši tudi na pravkar izdanem albumu Mechanize.

Album je še en odličen izdelek nadvse energičnega, tehnično dovršenega in mestoma brutalnega metala. Poln je rafalnih kitarskih riffov, supertežke ritem sekcije, sijajnih elektronskih podlag in spektakularnih efektov. Vse skupaj pa zaokroža Bellovo izvrstno petje, ki je enkrat besno tuleče, drugič kristalno čisto, vsakič pa izjemno izvedeno.

Po energiji in brezkompromisni drži album močno spominja na tiste njihove zgodnje in najtežje izdelke. Slogovno pa so Fear Factory tudi tokrat daleč od pomehkuženih "nu" in ostalih današnjih, v primerjavi z njimi, povsem komercialnih metal trendov, ki so nastali tudi po njihovi zaslugi. Fear Factory še naprej ostajajo v svojih visokooktanskih težkokategornih metalurških tirnicah.

Mechanize pa ne izstopa samo zaradi neverjetne energije. Bell in Burton sta očitno tudi izjemen skladateljski tim. Nove skladbe so naravnost perfektno napisane. Vsak ton je na svojem mestu, niti en ni preveč ali premalo. Posebna pozornost pa je posvečena tudi melodijam, s katerimi Fear Factory ne skoparijo. Tudi samo vzdušje skladb je nenehno napeto in to ne samo zaradi Bellovega izmenjujočega se tulečega in "čistega" petja. Poleg pogubnih kitarskih napadov vseh vrst je na albumu slišati tudi obilico spektakularnih, s tehnologijo navdihnjenih efektov, ki jih je v glavnem prispeval sedaj že dolgoletni sodelavec in mag sampliranja Rhys Fulber, kot tudi nekaj zelo zanimivih in bolj liričnih pasaž.

Mechanize je v vseh pogledih odličen album. Skrajna metalurgija pa je le poredko tako dovršena, večplastna in izdelana kot v primeru tega albuma. Novi Fear Factory dokazujejo, da še vedno nimajo pravega tekmeca, kot tudi, da imajo še vedno kaj povedati oziroma pokazati.